Zakaj sem vesela, da imam otroke, čeprav je to presneto težko

"Malo se bojim imeti otroke," mi je priznala prijateljica, ko sva pri meni doma klepetali ob skodelici čaja. Priskočila mi je na pomoč, da sem vse otroke pravočasno spravila v posteljo, ker je bil mož službeno odsoten. "Vidim, koliko dela imaš, in preprosto ne vem, ali bi sama to zmogla!"

Povedala sem ji, da razumem njene pomisleke. Starševstvo gotovo ni za šibke ljudi. Morda je to ena najtežjih stvari, ki jih dandanes opravljamo v svojih udobnih življenjih. Ampak, sem ji pojasnila, zelo sem zadovoljna, da sem se kljub temu odločila za otroke. To so nekateri izmed razlogov, ki sem jih omenila:

Majhni otroci v hiši so izjemno zahtevna in naporna odgovornost. Glede tega se nikar ne slepimo. Toda videti to stvarnost in pri tem končati pogovor bi bilo zelo kratkovidno.

Moji otroci bodo majhni le nekaj kratkih let. Velika večina mojega odnosa z njimi bo v desetletjih njihove odrasle dobe.

Takrat bo naš odnos zelo drugačen in dosti manj naporen. Ko otroci odrastejo, ogromno prispevajo k sreči, blaginji in življenjskemu zadovoljstvu svojih staršev.

Če se osredinim na dolgoročne cilje odnosa s svojimi odraslimi otroki, me to spodbuja, da lažje prebrodim začetno, zahtevnejše obdobje.

Včasih si rada predstavljam druženje ob praznično pogrnjeni mizi čez 40 let. Predstavljam si dom, zvrhano poln mojih odraslih otrok in vnukov ter brezpogojno ljubezen, ki vlada med nami.

Ko otrok zajoka ob tretji uri zjutraj ali ko malček doživi še en izbruh trme v javnosti, me ta podoba prihodnosti ohranja pri zdravi pameti.

Ena izmed čudovitih lastnosti starševstva je, da ti otroci zares pomagajo upočasniti življenje in uživati v malenkostih, kajti njih resnično zanimajo le drobne, na videz nepomembne stvari. Enako srečni so, če skačejo po lužah na domačem dvorišču ali pa če obiščejo zabaviščni park. Pravzaprav so na domačem dvorišču še bolj zadovoljni, ker tam nič ne moti njihovega urnika rednih obrokov in spanja!

Veliki, glasni dogodki in dejavnosti so bolj namenjeni zabavi staršev in ne toliko otrok. Otroci so prav tako srečni doma, v družbi mamice in očka.

In ravno v tem je lepota starševstva. Vse, kar si otrok resnično želi od svojih staršev, je le vaša navzočnost in ljubeča pozornost.

Ta počasnejši tempo življenja je velikanski dar. Otroci svoje starše učijo, kako se malce ustaviti in uživati v malenkostih, zaradi česar smo tudi sami dosti bolj srečni.

S starševstvom so povezane številne žrtve in samoizpraznjenost. Tega ne bom nikoli niti za trenutek zanikala. Toda kot katoličani se moramo zavedati, da se nam žrtev ni treba bati ali celo bežati od njih.

Vemo, da lahko težke stvari v življenju posvetimo in jih darujemo Bogu. Vemo, da trpljenje ni nesmiselno in da ga lahko združimo z Jezusovim trpljenjem ter darujemo kot mogočno molitev za bližnjega. Vemo, da je žrtvovanje za višji cilj vredno našega trpljenja.

Zato se ne umikajmo pred zahtevnimi, vendar lepimi odgovornostmi, karkoli že to pomeni v določenem obdobju naših življenj. In če se vam zdi, da je starševstvo nekaj zelo zahtevnega, za pomoč prosite Boga. On navsezadnje najbolje ve, kaj pomeni imeti otroke!

Pogum ne pomeni odsotnosti strahu: pogum pomeni, da občutimo strah in kljub temu storimo tisto, kar je prav. Imeti otroke v današnjem svetu zahteva nekaj poguma, toda verjemite mi, če vam povem: zagotovo boste zmogli.

In če imate občutek, da vam zmanjkuje moči, prosite za pomoč svoje bližnje, prosite za Božjo milost, ki bo obilno nadoknadila vse, česar vam primanjkuje.

Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila ameriška izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Mojca Masterl Štefanič.