Omogočite delovanje Aleteie tudi v prihodnje in nas podprite. Naša prihodnost bo tudi vaša.
Morda ste nedolžnost izgubili popolnoma nepremišljeno ali preden ste se odločili za čisto življenje. Ali pa se je to zgodilo z nekom, ki ste ga močno ljubili in nanj gledali kot na ljubezen svojega življenja. Morda ste se v najstniških letih prepustili poželenju in se zapletli.
Ne vedno v slabi veri ali zaradi poželenja, niti zaradi želje po tem, da bi nekoga izkoristili. Včasih iz naivnosti, radovednosti ali celo iz ljubezni, zaradi izgubljenosti, ki je v vašem srcu nastala zaradi prebujajoče se želje po spolnosti v vašem telesu.
Ne glede na to, kaj je do tega pripeljalo, se je zgodilo. In to se ne bo spremenilo. Ali menite, da je mogoče svojo nedolžnost obnoviti? Ali obstaja način, da se vrnemo k čistosti srca? To se sprašuje tudi oče Jesús M. Silva Castignani, avtor knjige Nedolžnost 2.0.
"Izgubiti nedolžnost" je zelo močan izraz. Nanaša se na konkretno dejanje, zelo realno, ki se odvije v določenem trenutku, prvič, ločuje "pred" in "po" na naši življenjski časovnici. S krščanskega vidika je izguba nedolžnosti z osebo, ki ste jo izbrali in s katero ste sklenili zakonsko zvezo, nekaj lepega. Toda mnogi izmed vas – morda celo večina – bo do svoje poročne noči ta pečat izgubila.
Spomnim se fanta, ki je kot najstnik želel izgubiti nedolžnost. To vendar počnejo vsi, tisti, ki čaka, je neumen! Bil je precej ujet v pornografijo in samozadovoljevanje in lahko bi rekli, da se je za seks notranje navdušil v svojem okolju.
Priložnost se je ponudila, ko se je noro zaljubil v dekle, ki mu je na spolnem področju dalo vse, kar je želel. Tako sta živela nekaj let, potem pa je odkril, da ga je dekle varalo z drugim. Dajalo je vtis, da ga ljubi, toda v resnici ga je izkoriščalo. To ga je prizadelo.
Leta pozneje se je spreobrnil. Ko je odkril vrednost življenja v čistosti, mu je postalo jasno, kakšno škodo je povzročilo spolno življenje s tem dekletom. Odločil se je, da bo živel čisto življenje, Boga je prosil za novo devištvo in on mu ga je dal. Bog vas lahko na novo nauči razumeti ljubezen in vam povrne izgubljeno nedolžnost ...
Devištvo je opredeljeno kot stanje osebe, ki še ni doživela spolnih odnosov. Z biološkega vidika, zlasti pri ženskah, obstaja fizičen dokaz nedolžnosti, ki ga ženska izgubi med spolnim odnosom. Čeprav pri moških fizični dokaz devištva ne obstaja, to ne pomeni, da ga ne morejo izgubiti.
Nedolžnost je vrlina, ki je veliko bolj zapletena kot samo fizično stanje – je atribut srca. Pravzaprav je bila velika novost, ki jo je Jezus vpeljal v religijo Judov, njeno preoblikovanje v religijo srca in ne telesa, v religijo notranjosti in ne zunanjosti. Prav notranjost človeka je namreč tista, ki posveča to, kar je zunanje, srce pa je tisto, ki posveča telo.
Čistost je nekaj, kar izhaja iz srca in vpliva na telo in ne obratno. Jezus nam pravi, da ne le, da izgubimo nedolžnost, ko spimo z nekom, temveč da lahko v nečistost zapade tudi naše srce, če imamo nečiste želje. Na ta način izgubimo nedolžnost srca.
Mar se ravno zato ne dogaja isto v nasprotnem smislu? Če po padcu našega srca to zdaj gori od čiste in nedolžne ljubezni, mar to ne vpliva na naše telo? In če po izgubi nedolžnosti v svojem srcu obnovimo vrednote in željo po čistosti, mar to ne bo vplivalo na čistost našega telesa in njegovo nedolžnost?
Vrednota nedolžnosti, čeprav je neposredno povezana s telesom, se nanaša predvsem na srce. Ne glede na to, kaj smo počeli, in ne glede na to, kakšne grehe smo storili, lahko Gospod povrne nedolžnost našega srca, lahko nam da deviško srce.
Kako? To je mogoče, če verujemo v moč Boga, se pokesamo svojih grehov in se odločimo, da bomo živeli s čistim srcem. S pomočjo Božje milosti se lahko zavežemo, da bomo živeli v integriteti in čistosti našega telesa in duše, da bomo spolno moč usmerili v cilj, za katerega nas je Bog ustvaril – da se v popolnosti predamo le osebi, s katero se bomo poročili.
Če je nekdo imel spolne odnose z eno ali več osebami, je tako, kot bi se njegovo srce, ki je bilo ustvarjeno, da bo predano eni osebi, zlomilo in se po delih razdelilo med osebe, ki niso bile tiste prave. Na ta način izgubljamo integriteto srca. Kljub vsemu pa milost devištva celi srce, da znova postane eno in da ga lahko v celoti, v enem kosu, damo osebi, ki ji je namenjeno.
Ko naše srce rani greh in izgubi svojo čistost, je mrtvo, v njem ni življenja. Očisti ga lahko le Bog. Sveti Duh je sposoben naše srce pozdraviti in vanj povrniti življenje; sposoben mu je vrniti čistost in nedolžnost; sposoben je uničiti moč greha in popolnoma obnoviti srce.
To je imel v mislih Jezus, ko je rekel, da se voda, ki jo daje, spreminja v potok žive vode, ki daje večno življenje in za vedno poteši žejo. Jezus pravi tudi, da je ta vodnjak v naši notranjosti in da ga ni potrebno iskati. Izvir, ki je sposoben povrniti našo nedolžnost, je v nas, v našem srcu in vedno dostopen.
Dar Svetega Duha se naseli v našem srcu in z nami ostane za vedno. Včasih pa se zdi, da je prisotnost Svetega Duha v nas na neki način uspavana, kot vodnjak, ki skozi svojo odprtino spusti le kapljico vode, namesto, da bi pustil, da se pod pritiskom izlije vsa voda, ki se nahaja pod njim.
Podobno imamo v sebi popolno navzočnost Svetega Duha, vendar nam plodovi njegove milosti niso vedno vidni oziroma se ne zdijo resnični. Da bi lahko Sveti Duh pozdravil naše srce in obnovil našo nedolžnost, moramo zaupati v Boga, verjeti, da je vsemogočen in da lahko v nas dela čudeže.
S pomočjo zakramenta spovedi odmašimo to odprtino vodnjaka; to odvzame vse, kar ovira in zavira tok milosti Svetega Duha s celotno njegovo močjo. Do tega pride zato, ker smo med krstom prejeli dar Duha, milost Svetega Duha pa se v našem življenju razvija postopoma, na podlagi naše vere in naše svobode.
Ko dovolimo, da nečistost zalije naše srce, izgubimo njegovo enotnost in integriteto. Vemo, da lahko Bog obnovi naše srce ter mu povrne nedolžnost.
Zato zadostuje, da se ozremo v našo notranjost in Svetega Duha prosimo, da začne delovati s celotno močjo in nam povrne našo nedolžnost.
Odlomek je iz knjige Nedolžnost 2.0. Pot do čistega srca duhovnika Jesusa M. Silve Castignanija.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila poljska izdaja Aleteie. Prevod in priredba: Jezikovno Mesto
