O teh 6 dejstvih bi moral razmisliti vsak, ki je priča nasilni zvezi

V medijih pogosto zasledimo poročila o družinskem nasilju, ki jih običajno spremljajo znamenja, na katera naj bi bili pozorni, če želimo stvarno oceniti razmere v lastnem razmerju. Navadno pa niso dovolj izpostavljena čustva žrtve, zaradi katerih ta v odnosu pogosto vztraja dlje, kot bi bilo primerno, in posledice so včasih pogubne.

Pomembno je izpostaviti, da v določenih primerih nasilnežu in posledično paru lahko pomaga strokovna terapija, v številnih primerih družinskega nasilja pa se varnost žrtve lahko zagotovi le tako, da ta razmerje zapusti s čim več zunanje podpore.

Da bi malce osvetlili življenje v nasilnem razmerju, smo spregovorili z osebami, ki so to doživele na lastni koži. Z nami so delile svojo izkušnjo in predlagale nekaj nasvetov, kako lahko družinski člani in prijatelji žrtvi nudijo pomoč in podporo.

Medtem ko nenehna obzirnost in previdnost postaneta nekaj običajnega, enako postane tudi dejstvo, da je žrtev ves čas deležna besednega ali telesnega nasilja. Vedenje, ki bi druge morda povsem osupnilo, za žrtev postane vsakdanjik. Zaveda se, da to ni prav, vendar čuti potrebo po takšnem odnosu, pogosto zaradi otrok, ali pa zaradi lastne varnosti.

Kadar so v razmerju tudi otroci, se starš, ki je žrtev nasilja, včasih počuti kot gasilec: nenehno gasi drobne "požare", ki jih neti nasilni partner, da bi dom vsaj otrokom nudil čim varnejše zavetje.

Kako lahko pomagate: Nežno prigovarjajte žrtvi nasilja, da si takšnega življenja ne zasluži. Ves čas poudarjajte, da ob podpori bližnjih lahko zaživi varno in v miru. Zagotovite ji, da je življenje brez nasilnega partnerja vsekakor mogoče in da ne bo prepuščena sama sebi, če se odloči za zastrašujoč korak in prekine partnerski odnos.

Ena izmed najhujših stvari pri družinskem nasilju je, da se žrtev počuti ponižano – ne le s strani nasilnega partnerja, temveč zaradi samih okoliščin. Opazuje druge pare in premišljuje o družinskem življenju, o kakršnem je nekoč sanjala. In ko poskuša prikriti svojo stisko, ko se pretvarja, da je vse v najlepšem redu, se v sebi počuti kot zguba.

Nenehno se sprašuje o svoji vlogi v odnosu … Kaj počne narobe, kako bi lahko stvari izboljšala. Ali lahko na kakršenkoli način pomaga nasilnemu partnerju? Na njenih ramenih leži tako težka odgovornost, da ji to najeda dušo in ji obenem črpa telesne moči.

Kako lahko pomagate: Povejte žrtvi, da občudujete njeno moč in odpornost. Zagotovite ji, da je težava v nasilnežu. Človek nikoli ne bi smel živeti v strahu pred osebo, s katero živi. Če žrtev v svoji moči lahko zbere dovolj samozavesti, ji bo to v veliko pomoč pri nujno potrebnih življenjskih spremembah.

Ena izmed najtežjih stvari v nasilnem razmerju je, da se žrtev zaveda, kako najbližji dobro vedo, kaj se dogaja v njenem partnerskem odnosu – še posebej, če nasilni partner v družbi ni sposoben brzdati svojih strasti.

Še huje je, če je žrtev prisiljena v prekinitev odnosa s svojimi najbližjimi in prijatelji. Ali pa se zaveda, da ljudje, s katerimi se srečuje, vidijo onkraj njenih prisiljenih nasmeškov in jih resnično skrbi zanjo. To je resnično težko sprejeti, vedoč, da se starejši družinski člani, ki so že modri in izkušeni in natančno vidijo, kaj se dogaja, čutijo nemočne in ne vedo, kako bi lahko pomagali.

Žrtev se na koncu raje oddalji od družine in prijateljev in jim tako prihrani skrbi. Posledično se počuti še bolj osamljena, bolj prestrašena in obžaluje, da je komurkoli povzročila skrbi, predvsem pa ji je žal, da ni dejavneje vpletena v življenje svoje razširjene družine.

Kako lahko pomagate: Bližnjim v vlogi žrtve boste najlažje pomagali tako, da jim poveste, kako jih imate radi. Zagotovite jim, da jim ni treba nositi vse odgovornosti za posledice njihovega razmerja na celotno družino. Prednost družinskega življenja je, da si družinski člani med seboj pomagajo ne glede na okoliščine.

Vsakokrat, ko se v ključavnici obrne ključ, žrtev nasilja stisne v želodcu. Nestrpno in v strahu pričakuje, kakšne volje bo partner: ta volja bo določala morebitno nasilno vedenje in celotno družinsko vzdušje tistega dne. V družinsko življenje je nenehno vpet strah, ki ga je težko pregnati, tudi ko nasilnež odide od doma.

Žrtev se boji tudi za svojo prihodnost in prihodnost svojih otrok. Ne ve, kaj se bo zgodilo, če bo nasilni partner nekega dne šel predaleč. Ne ve, ali bo lahko zapustila nasilnega partnerja ter poiskala zatočišče in varnost, in tudi če to stori, jih bo nasilnež morda našel. Ne ve, ali bo imela dovolj sredstev za preživetje in ekonomsko varnost za prihodnost – zastrašujoča misel predvsem za žrtve z otroki in brez redne zaposlitve.

Žrtve je na smrt strah, kaj se lahko zgodi otrokom, če bi jim uspelo zapustiti nasilnega partnerja. Morda bodo žrtve nasilja postali otroci, ko bodo ostali sami z nasilnežem. Žrtev se morda boji vplesti policijo ali socialno službo, saj nihče ne ve, kam jo to lahko pripelje. Strašljiva je predstava o tem, kaj vse je treba urediti doma, nato pa se ubadati še z mislijo, kaj vse jo lahko čaka na sodišču.

Žrtev se morda tudi boji, da nikoli ne bo sposobna imeti zdravega razmerja. Ne le zato, ker je izkusila nekaj tako pretresljivega, pač pa preprosto nima dovolj samozavesti, da bi znala razločiti med dobrim in slabim partnerjem.

Kako lahko pomagate: Žrtvi lahko ponudite pomoč pri iskanju ustreznih ljudi in služb, ki ji bodo v pomoč. Lahko jo spremljate med obiski teh ustanov in ji s tem nudite potrebno oporo. Obstajajo tudi praktični načini pomoči, toda najbolje je, da poiščete nasvet ljudi, ki so strokovno usposobljeni za specifične primere.

Nešteto razlogov obstaja, zakaj žrtev nasilnega razmerja občuti krivdo: najprej se počuti krivo, ker morajo otroci preživljati takšno stisko. Občuti krivdo zaradi otrok, saj so vse njihove družabne dejavnosti prepletene s skrbmi, kakšne volje bo tistega dne nasilnež v družini.

Občuti krivdo, ker se ji zdi, da ni storila dovolj, da bi nasilje preprečila. Seveda je za vse to kriv le nasilnež, toda žrtev se morda počuti krivo, ker je rekla ali storila nekaj "napačnega".

Ena od najtežjih stvari, posebej pri osebah, v katerih življenju pomembno vlogo igra tudi vera, so občutki žrtve do nasilneža. Čeprav se zaveda, da je poklicana k odpuščanju, je to lahko nemogoča naloga, še posebej, če nasilje še vedno traja ali če je usmerjeno proti otrokom.

Še več krivde pa nastopi, če žrtev nasilneža zapusti. Kristjani vemo, da je zakonska zveza zakrament, sveta in čudovita vez med zakoncema, zato je žrtev pogosto prepričana, da je razočarala Boga, četudi je bila ločitev edina varna pot v prihodnost.

Kako lahko pomagate: Najbolje je, da žrtvi zagotovite, da je ravnala najbolje, kot je bilo mogoče v danih okoliščinah. Njena varnost in varnost otrok sta pri tem temeljnega pomena. Prav tako ji lahko zagotovite, da odpuščanje včasih traja vse življenje in da to ni preprost proces, še posebej če so ljudje še vedno deležni nasilja. V tem primeru je čas lahko najboljši zdravnik.

Mnogi ljudje ne marajo nalepk, predvsem takšnih, zaradi katerih se zdijo šibki. Njihov partner jim je že uspešno odvzel moč in samozavest, zato lahko nalepko "žrtve" občutijo kot dokončno ponižanje.

Kako lahko pomagate: Čeprav je partner, ki je deležen nasilja, nedvomno žrtev, je morda bolje, da ga ne poimenujemo s to besedo. O tem se lahko s to osebo odkrito pogovorite in ji zagotovite, da se vam nikakor ne zdi šibka ali nespametna. Prijazni, sposobni in ljubeči ljudje se prav tako lahko znajdejo v nasilnem razmerju.

Za shajanje v nasilnem odnosu ni lahkih rešitev, podpora žrtvi pa je pri tem odločilnega pomena. Pomembno vlogo lahko odigrajo domači duhovniki, ki lahko žrtvi nudijo oporo in molitev v najtežjih trenutkih. Podpora in molitev vseh, ki so žrtvi najbližje, pa sta lahko zelo koristni in dragoceni.

Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila ameriška izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Mojca Masterl Štefanič.