Omogočite delovanje Aleteie tudi v prihodnje in nas podprite. Naša prihodnost bo tudi vaša.
Pred kratkim me je neka ženska vprašala, kaj storiti v situaciji, ko mama poskrbi, da je na izlet pripravljen otrok, pozabi pa nase in na moža. Ni se mi zdelo pretirano grozno, da je na to pozabila, čeprav dobro razumem obžalovanje. Bega me misel, da bi morala mama misliti na vse, vključno s sabo. Pri materinstvu pogosto ni konca podcenjevanju samih sebe, spreminja se le tema.
Normalno je, da pozabimo nase, ko na svet prijokajo otroci. Da bodo oni živeli, bomo manj spali. Da jih nahranimo, moramo ponoči vstajati. Da ne bi jokali zaradi strahu ali osamljenosti, jih bomo neprestano držali v naročju, tudi v trenutkih, ko tega ne pričakujemo. Tudi ko se bomo želeli stuširati, iti na stranišče, jesti ali spati.
Tako je videti življenje po rojstvu malčka. Ne da se ga programirati, da bi želel manj. Izkoristimo lahko pomoč in podporo, da nam ne zmanjka empatije in energije. In še dobro, da se o tem vedno več govori: da mama ne ostane sama, da ji pomaga ne le mož, temveč tudi širša skupnost, ki nudi podporo. Tudi baterije moža namreč potrebujejo polnjenje.
Ko pozabimo nase, se moramo opomniti. Najbolje še preden se pojavita depresija ali izgorelost. Zdi se mi, da odpor žensk zbuja zgodba o skrbi zase kot o dodatni točki na seznamu opravkov. In take sezname za mame radi pišemo – zelo pogosto tudi v cerkvi. Ko na primer slišim, da mora ženska v svojem življenju ohraniti hierarhijo "Bog, mož in nato otrok," me popade jeza. Popolnoma smešno je, da iz njih naredimo tekmece. In končno, čigave potrebe so bolj pomembne: odraslega moža ali majhnega otroka? Če je namreč na prvem mestu Bog, to pomeni, da je najprej na vrsti molitev in šele potem zajtrk?
Nič čudnega, da ženske ne vedo več, komu oziroma čemu, naj se najprej posvetijo, če pa jih navajamo, da jim vsak govori, kakšne naj bi bile. Ko smo že tako na zadnjem mestu v vrsti ljudi, za katere moramo poskrbeti, je težko poslušati, ko nekdo pristopi z novimi očitki: "Si pomislila nase?" Ali ste kot Kate Middleton, ki bolnišnico zapusti z novorojenčkom v naročju, kot da bi hodila po rdeči preprogi na slavnostni podelitvi oskarjev? Ste zasuti z delom, pa vendar čudoviti, organizirani, pripravljate kosila s tremi hodi in imate načrt za svojo dieto? Perfekcionizem jemlje življenje na vseh področjih, kjer mu pustimo, da zavlada.
Prepričana sem, da ne moremo ustvariti varnih vezi z bližnjimi, če se ne naučimo najprej poskrbeti zase. Z ljubeznijo, s pozornostjo in pogosto s podporo drugih. To ne pomeni, da bodo naše potrebe vedno zadovoljene, bomo pa lahko izbrali, za kaj in koga želimo v danem trenutku poskrbeti.
Poskrbeti zase je počasen proces, med katerim postajate strokovnjaki zase. Postajate opora samemu sebi in ne sovražnik, zatiralec ali tožnik. Razumeti moramo, kaj se okrog nas dogaja, kdaj smo neprespani ali kdaj imamo preveč obveznosti. Vedeti moramo, kaj nam je v življenju najbolj pomembno. Kaj želimo pustiti kot zapuščino, ko nas ne bo več na svetu. Kakšne spomine podariti drugim, kakšno bližino doživeti z možem, otroki. Katere sanje uresničiti. Kaj izkusiti v odnosu z Bogom.
Skrb zase temelji na globljem poslušanju sebe. Pomembno je, da smo pri sebi tudi, ko ponoči zaradi otroka vstanemo in opazimo, da smo utrujeni. Hkrati pa razumemo, da je otrok lačen. Majhnega otroka v sebi hranimo s tem, kar ga podpira, da lahko nahranimo otroka, ki je poleg nas.
Naučiti se biti s sabo in biti mati se lahko začne z majhnimi odločitvami. Ali imamo raje trdo ali mehko kuhano jajce. Čaj ali kavo. Hlače ali krilo. Če to vadimo vsak dan, se bomo lažje spomnili, da imamo želodec. Da smo na skupnem izletu v skupini oseb, ki lahko pojejo to, kar imajo rade in so s sabo sposobne vzeti topel pulover. Ko naredimo prostor zase, bomo lažje podpirali moža, da bo poskrbel zase in sam pripravil to, kar potrebuje za izlet.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila poljska izdaja Aleteie. Prevod in priredba: Jezikovno Mesto
