Omogočite delovanje Aleteie tudi v prihodnje in nas podprite. Naša prihodnost bo tudi vaša.
Zapiski dekleta Cleonice so bili dolga leta skriti v kapucinskih arhivih v mestu San Giovanni Rotondo. Bali so se, da bi njihova objava iznakazila spomine na patra Pija, predvsem da bo zgodba o njunem poznanstvu napačno razumljena, popačena in da bo pripeljala do sumov, da je svetnik morda podlegel čarom lepega dekleta.
Izkazalo se je, da je vzrok za takšne domneve nepoznavanje njenega dnevnika, medtem ko lahko njegovo poznavanje razkrije lepoto te nenavadne, duhovne vezi očeta in hčerke, kakršno je čutila tudi Cleonice.
Oče Pij je bil pravzaprav obkrožen z dekleti. V njegovem času je bila pastorala, namenjena ženskam, še v povojih. Menihi so do žensk ohranjali veliko distanco, morebitno otoplitev odnosov pa so pogosto spremljale govorice in nenaklonjena ugibanja. Oče je, od trenutka, ko se je naselil v kraju San Giovanni Rotondo, ta običaj spremenil. Ženske so iskale duhovno vodstvo, zahvaljujoč njegovi modrosti pa so se obrnile na patra Pija. Ta je usmerjal njihovo življenje na vseh ravneh, zbližal se je z njimi in njihovimi družinami.
Nina Campanile, ena izmed prvih duhovnih hčera je napisala: "Pri duhovnem vodenju se oče Pij ni omejil le na razlago o stvareh, ki se nanašajo na versko prakso, temveč se je dotaknil vseh podrobnosti dneva, celotnega življenja naše družine …"
"Preden sem spoznala očeta, sem o njem sanjala," piše Cleonice v dnevniku. "Pogledal me je in mi rekel: 'Postala boš del družine svetih! Koga pričakuješ pri Materi Usmiljenja? Pusti tisti svet, bodi poslušna in srečna boš za večnost.'"
Cleonice Morcaldi je bila rojena v kraju San Giovanni Rotondo. "Rodila sem se leta, meseca in dne, ko je oče Pij izrekel svoje zaobljube: 22. januarja 1904. Oče mi je govoril, da je veliko pretrpel, da bi me iztrgal iz tega sveta in me dal na razpolago Jezusu. Seveda sem čutila naraven odpor in sovraštvo do vsega, kar je bilo posvetno, toda hudič se dobro spozna na svoje delo in ve, kako v blato pahniti tudi tiste, ki živijo v samoti ograde ali puščave. Da bi se nedolžne in neprevidne duše ujele v njegovo mrežo, potrebuje pomoč slabih ljudi," je zapisala v dnevnik.
Njen oče Filippo je umrl leta 1915, ko je imela komaj 11 let. Mati Carmela Fiorentino je umrla 2. aprila 1937. Cleonice je bila predzadnja od devetih otrok. Mati, ki je izhajala iz premožne družine in je po moževi smrti izkusila revščino in težave, je otroke vzgajala zelo strogo. "Ni mi dovolila, da bi posedala na pragu hiše ali na balkonu, da bi se spoprijateljila z dekleti iz soseščine ali da bi hodila na trg," se spominja Cleonice.
Na izobraževanje so jo poslali v Foggio, kjer je živela pri revnih ljudeh, v šolo je šla pogosto lačna, med odmori, pa se je iz torbe sramovala vzeti svoj kos kruha, ko je opazovala dišeče sendviče s klobaso, ki so jih imele sošolke. V zadnjem letniku šole se je bala neuspeha, zato je pred težkim izpitom iz pedagogike očetu Piju napisala pismo in ga prosila, naj moli zanjo. Oče je nemudoma odpisal. S tem pismom se je začelo prijateljstvo s priljubljenim svetnikom.
Zbrala je pogum in si ponavljala: "Naredi vse, kar lahko, in verjemi, da bo za ostalo poskrbel dragi oče skupaj z Jezusom." Po tem je Cleonice v šoli izjemno hitro napredovala. Hvalili so jo vsi profesorji, njena revščina pa ni več vplivala na odnose s sošolkami. Bila je srečna, diplomski izpit, ki se ga je prej tako bala, je opravila z najvišjimi ocenami, o čemer so poročali tudi v lokalnem časopisu.
- Oče, zelo se bojim, da grešim zaradi pomanjkanja zvestobe Bogu!
- Dokler se bojiš, ne grešiš. Skrbeti te mora začeti tedaj, ko se prenehaš bati.
- Žalostna sem, ker sem užalila Jezusa.
- Vedno nosi to bolečino v srcu. Začni jo ljubiti. Naredi vse, da se bo tvoje sodelovanje z milostjo poglobilo tam, kjer se poglablja greh.
- Kaj Jezus čuti med obhajilom?
- Veseli se svojega stvarjenja.
- Na kom je počival zadnji pogled umirajočega Jezusa?
- Na njegovi mami.
- Sovražnik me je končno pustil pri miru.
- Pozor! Ko molči, je to znak, da pripravlja nekaj novega. Vedno imej pri roki orožje molitve.
V sebi je združevala Marijo in Marto, se spominja brat Gherardo Leone. Skrbela je za svetnikovo perilo in oblačila, ter skrbela zanj, ko se je slabo počutil. Obremenjevale so ga stigme, ki jih je nosil vrsto let.
Njegova oblačila – majice, trakovi, ki jih je nosil čez prsi, da bi vpili kri, nogavice in rokavice – so bila nenehno v stiku z ranami, zato jih je bilo še posebej težko prati. Niso jih prali skupaj z oblačili drugih v samostanu, temveč so jih prali in likali njegovi najbližji – med drugim oče Raffaele, brat, prijatelj in določen čas spovednik, predvsem pa njegove zaupanja vredne duhovne hčerke, vključno s Cleonice. Zanjo je bil oče alter Christus – in tako je tudi ravnala z njim. Spominjala je na žensko, ki se je vrgla k Jezusovim nogam in mu jih otrla z lasmi.
Po smrti duhovnega očeta je Cleonice štiri dni preživela ob njegovi krsti. Molila je in jokala. "Gospod Jezus, Ti si mi dal očeta in Ti si mi ga vzel. Naj se zgodi tvoja volja," je šepetala. Bolečina je trgala njeno srce, misli pa so se vračale k preteklim dnem, ko je izvedela, da je oče Pij umrl.
Četrti dan je Cleonice vodjo samostana prosila, naj ji dovoli, da se udeleži pokopa, vendar ni dobila dovoljenja. V tistem trenutku se je spomnila pogovora, ki sta ga imela: "Oče, reci Jezusu, naj mi da moč, da sodelujem na tvojem pogrebu, prav tako, kot jo je dal žalujoči materi." Odvrnil je: "Tam ne bo niti tebe niti mene ..."
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila poljska izdaja Aleteie. Prevod in priredba: Jezikovno Mesto
