Omogočite delovanje Aleteie tudi v prihodnje in nas podprite. Naša prihodnost bo tudi vaša.
"Ves čas razmišljam, kaj bi bilo najboljše zanj, ampak hkrati ga skušam tudi prepuščati v Božje roke. Konec koncev ga nikoli ne bom mogla povsem zaščititi pred svetom, ki je lahko včasih zelo krut," pripoveduje Brittany Denison, mama petletnega Michaela, ki se je rodil z redko genetsko boleznijo.
Sindrom Treacher-Collins je prirojena motnja v rasti lobanjskih kosti in sapnika, zaradi česar se kosti ne razvijejo tako, kot bi se morale. To motnjo ima tudi glavni junak knjige Čudo in istoimenskega filma. Zato imajo ljudje s to boleznijo drugačen videz, pa tudi težave s sluhom, dihanjem in prehranjevanjem. A njihov mentalni razvoj ni nič ogrožen, prav tako imajo povsem običajno pričakovano življenjsko dobo.
Že dneve pred Michaelovim prvim šolskim dnem (v ZDA grejo otroci v šolo prej kot v Sloveniji) je bila Brittany zelo zaskrbljena, kako bo vse skupaj potekalo. Michael je namreč videti zelo drugače od svojih vrstnikov, otroci pa so lahko zelo kruti, ko komentirajo videz svojih prijateljev in sošolcev. Zelo si je želela, da bi Michael z vstopom v šolo naletel na varno in prijateljsko okolje.
Zato je na svoj zid na Facebooku napisala poziv, v katerem je vse starše prosila, naj svojim otrokom razložijo, da je dosti bolje uporabljati izraz drugačen in poseben kot pa denimo čuden ali strašljiv, ko bodo govorili z njenim sinom Michaelom ali o njem.
Razložila je, da je Michael mentalno povsem enak drugim otrokom. Opogumila jih je tudi, naj jim ne bo nerodno pred njim, naj se z njim spoprijateljijo in naj se zavzamejo za tiste otroke, ki postanejo tarča zbadljivk. Dodala je še: "Nič hudega, če gledaš, ampak vljudno je, da rečeš tudi: 'Živjo!'"
Njeno objavo je videlo precej ljudi, tudi gasilec Andrew Gatlin, ki dela na lokalni gasilski postaji. Odločili so se, da vzpostavijo stik z Michaelovo družino s prav posebnim predlogom, da bi Michaelu naredili nepozaben prvi šolski dan.
Tako so gasilci z ogromnim gasilskim tovornjakom prišli iskat Michaela prav pred njegovo hišo. S sestro sta se lahko usedla v kabino in prižgala gasilsko sireno. Po vsej ulici, kjer živi družina, so bili parkirani gasilski tovornjaki in policijski avtomobili. Pa ne le to, Michaela sta v šolo spremila gasilca, preoblečena v Batmana in Captaina Americo.
Michaelu se je uresničilo to, o čemer najbrž sanja marsikateri fantek njegove starosti. Pred šolo so stali vsi učenci iz Michaelovega razreda in učiteljice, vsi so navdušeno ploskali in navijali. Bilo je zares nepozabno. Michaelova mamica Brittany si je ganjeno brisala solze, nato pa pustila Michaela v šolo, da spozna nove prijatelje.
Gasilec Andrew Gatlin, ki ima zares srce na pravem mestu in čigar ideja je bila tako enkratna, pa pravi: "Nikoli ne moremo vedeti, kaj nekdo preživlja. Če je nekomu težko in če vidiš priložnost, da priskočiš na pomoč, bodi ti za nekoga heroj. Nikoli ne veš, komu lahko s tem spremeniš življenje."
Michael je od sredine avgusta, ko se je začela šola, že spoznal precej novih prijateljev, starši pa so povedali Brittany, da so se njihovi otroci razveselili novega sošolca. Brittany si želi, da bi se starši s svojimi otroki dnevno pogovarjali o prijaznosti in da bi se ljudje vsak dan vprašali: "Si danes uspel pričarati nasmeh na obraz kakšnega človeka?" "Ko se na tak način povežeš z drugim človekom, boš doživel večji blagoslov, kot bi si ga sploh lahko zamišljal," še sklene Brittany.
