Omogočite delovanje Aleteie tudi v prihodnje in nas podprite. Naša prihodnost bo tudi vaša.
Po izobrazbi matematik in psiholog, po duši oboževalec številk ter športnih, znanstvenih in nasploh vseh zanimivih ter tudi zakritih zgodb. Znanje, izkušnje in dar za opazovanje ter ubesedovanje v vsakdanjosti izraža kot kolumnist na rtvslo.si, avtor portala Športni SOS, dveh priljubljenih podkastov ter knjige Čista desetka. Je tudi mož in dvakrat očka. Dame in gospodje, gost Moških skrivnosti številka 37 je Slavko Jerič.
Služba, žena, otroci, čas zase … Kako krmarite med vsemi prijetnimi in manj prijetnimi dolžnostmi vsakdanjika?
Več let sem na MMC-jevi spletni strani pisal filmske recenzije. Ko sem spoznal ženo, sem bil prepričan, da bova v kinodvorani lahko uživala v številnih filmih. No, kmalu sem ugotovil, da ji kino ne predstavlja ravno idealnega skupnega časa, ker je za njo enostavno premalo dinamično. Na njeno dušo so veliko bolj pisana potovanja, zato sva – predvsem pred družino – kar precej potovala.
O moških krožijo številni stereotipi in miti. Katerega najbolj presegate, rušite?
Eden od teh je, da si vzamejo zelo malo časa za družino in otroke. Sam imam dva in večji del prostega časa izredno rad prebijem v skupni družbi.
Kateri je vaš najljubši konjiček in zakaj?
Brez dvoma igranje s številkami. V te sem se zaljubil, še preden sem vstopil v osnovno šolo. Od nekdaj so mi predstavljale igro in sprostitev. Zelo rad jih uporabljam tudi v službi, kjer uporabljam statistiko na različne načine pri novinarskem delu. Verjamem, da so morda komu v breme in/ali dolgočasne, a s pravilno uporabo pripovedujejo zanimive zgodbe. Služba ne more biti lepša, ko se združi s hobijem.
"Očetovstvo me izpolnjuje, ker …"?
Je v meni prebudilo del mene, ki ga prej nisem poznal. Eno je brati, poslušati ali opazovati starše, nekaj drugega pa je, ko sam stopiš po tej poti: dobiš v naročje malega otročička, ki raste s teboj, se razvija, spoznava besede, svet, se nauči smejati. Skrbiš za nekoga, ki je na začetku povsem nebogljen, nato pa nekoč postane samostojno bitje. Magično.
V zadnjih letih ste pripravili zavidanja vredni seriji več kot 180 priljubljenih podkastov Številke in več kot 820 delov rubrike Športni SOS. Od kod izvira vaša strast do statistike? Kako si urejate arhiv? Ni namreč vselej enostavno odgovarjati na vprašanja bralcev, ki zahtevajo več (deset)letni pregled nad podatki.
Ljubezen do statistike se je rodila in razvila sočasno z ljubeznijo do številk in matematike. Ko sem bil res majhen, sem opazoval očeta, ki je rezal nogometne lestvice iz časopisov in jih shranjeval v svoj arhiv. Z njimi sicer ni nič počel, a jih je hranil, najbrž sem se s tem že takrat identificiral.
Danes je ob razvoju interneta in razmahu številnih podatkov, ki jih lahko dobiš z nekaj kliki, to malce nesmiselno. Vsekakor pa sem pridobil ljubezen do hranjenja podatkov v elektronski obliki. Moja motivacija pri urejanju Športnega SOS-a pa izvira iz želje potešiti radovednost bralcev. Čeprav je danes ogromno podatkov na spletu, pa se vseeno najde veliko neodgovorjenih vprašanj. To mi vsekakor predstavlja izziv.
Nadgradnja spletnega in podkastovskega udejstvovanja v knjigo je logična, ni pa samoumevna. V svojem prvencu Čista desetka ste zbrali največje športne uspehe zadnjega desetletja. Kateri vas kot športnega novinarja in zasebno najbolj navdušujejo in kaj (ali kdo) vas je najbolj gnalo k pisanju, ki ga že v službi ni malo?
Leta 2010 sem na MMC-ju prvič objavil 100 športnih dogodkov leta in to ponovil vsako leto. Ko se je desetletje počasi bližalo h koncu, me je prešinila ideja, da bi bilo vredno bogato desetletje nekako obeležiti. A kako? Naj napišem 100 člankov in objavim vsak dan enega? Ko sem ugotovil, da je materiala za celo knjigo, sem zgodbo preusmeril v knjižno obliko, česar sem res vesel.
Ko sem sijajni urednici Sandi Šukarov predstavil svojo idejo, nisem nameraval zaobjeti le uspehov in najbolj odmevnih zgodb, ki se tako ali drugače vrtijo pred našimi očmi, ampak tudi druge, manj osvetljene, a so sestavni del športa. V knjigi tako med drugim pišem tudi o ferpleju, duševnem zdravju in dejstvu, da nekateri tekmovalci nikoli sploh ne dobijo pravih možnosti za udejstvovanje s športom.
Pri katerih delih knjige ste se znašli pred kako zagato in kje je šlo pisanje najbolj gladko?
Kakšnih posebnih zagat ni bilo, saj sem si takoj na začetku skiciral ves potek, časovni razpored, natančno razdelil širša poglavja in ožje zgodbe. Morda bolj za šalo, ampak je resnično: vsaka zgodba se konča s sklopom štirih zanimivosti, kjer sem želel o športniku povedati kakšno manj znano dejstvo. Med drugim tudi pišem o motokrosistu Timu Gajserju, za katerega sem že pred leti zasledil nenavaden podatek, da nima opravljenega izpita za motor. Nato sem enkrat na pol leta stalno preverjal, ali ta podatek še velja, in pred izdajo knjige ga res še ni opravil.
Ste – reciva temu tako – oče ključnika #PohvalaNaDan. Kako lahko v pogosto negativistični in razdvojeni slovenski družbi še dejavneje izpostavljamo lepe, dobre, uspešne dosežke?
Pri novinarskem delu je Twitter nujno delovno orodje. Večkrat sem bil precej žalosten, ko sem na tem omrežju opazil veliko prelitega žolča. Razumem, da ljudi pogosto kaj (z)moti, a to komentirati je vedno mogoče na kulturen in dostojen način.
Premalokrat pa pomislimo tudi na lepe stvari, življenje je tudi lepo in pogosto imamo v svojih rokah moč, da lahko sočloveku polepšamo dan. Za to res ni potrebno veliko, včasih je dovolj že en nasmeh, prijaznost prodajalcev, pomoč pri prečkanju ulice ali zgolj prijazna beseda. Na vse to želim opozoriti prav z omenjenim ključnikom.
Tri stvari, ki jih po vašem mnenju na tem svetu najbolj primanjkuje, in zakaj.
Strpnosti, empatije in zmožnosti pogledati zunaj tega trenutka. Prvi dve se navezujeta na prejšnji odgovor, z zadnjim delom pa imam v mislih tako preteklost kot prihodnost. Ljudje se radi prehitro zatekamo k ocenam in sklepom zgolj na podlagi zadnjega dejanja, ne da bi pomislili na vso predzgodbo in kontekst. Pri sklepanju premalokrat upoštevamo širšo sliko. Prav tako pa premalo pomislimo na prihodnost, tu imam še najbolj v mislih stanje planeta, ki ga zapuščamo otrokom in vnukom.
Kateri dogodek, preizkušnja v življenju sta vam dala najbolj misliti?
Prezgodnja očetova smrt.
S čim, kje, kako in kdaj se duhovno napolnite?
Z družinskimi sprehodi v naravo. Živimo zelo blizu gozda in ti sprehodi me res napolnjujejo in dajejo energijo.
Ste tudi nekdanji dijak Škofijske klasične gimnazije. Kaj vam je dala ta šola?
Red in disciplino. Med šolanjem sem prebival v dijaškem domu, kjer je bilo še bolj poudarjeno kot v šolskih klopeh.
Vaša največja osebna in družinska želja oziroma cilj za prihodnost?
Da bi znal ceniti in uživati v vsakem skupnem trenutku, ki ga imamo. Potem se zgodi tudi vse drugo, o čemer si ta hip niti ne upam sanjati.
