“Kdo bi si mislil, da bom jaz, ki sem bila kot otrok ves čas po bolnicah, blagoslovljena z 12 otroki”

Mija Cerar iz okolice Domžal je prav posebna mama. Z možem Francijem imata 12 otrok, starih med letom in pol in 25 let. Poleg skrbi za številčno družino o sebi pravi, da je 99-odstotna gradbenica, pa tudi prostovoljna gasilka in glasbenica. V letošnjem letu je izdala tri pesmi (Cesta življenja, Zadnji utrip srca, Tisočkrat sem ti povedala), prav kmalu bo številka še večja. V pogovoru je razkrila več o njihovem družinskem življenju.

Katere so po vašem mnenju glavne prednosti velike družine?
Otroci so bolj samostojni, odgovorni, imajo družbo, zato jim ni nikoli dolgčas, med seboj si pomagajo. Ker so štirje že starejši, si znajo deliti stvari, kar jim bo v življenju še prav prišlo. V življenju je vedno tako, da nikoli ne veš, kaj prinese nov jutri. Tako je tudi pri nas, ničesar ne gre iz knjig ali tako, kot drugi govorijo.

Velike družine so svet zase, enostavno moraš vse poenostaviti, prepustiti v božje roke in biti najprej človek, ker edino tako vse "laufa". Ne moremo načrtovati veliko vnaprej, ker se tako ponavadi podre ves sistem. Enostavno se moraš prepustiti toku življenja. Starši smo vzor otrokom in od nas se veliko naučijo. Sem pa hvaležna, da se tudi starši veliko stvari naučimo od otrok, kar je zelo zanimivo in tudi pomembno.

Kako se kot mama spopadate z morebitnimi občutki krivde, ker vsem otrokom ne morete nuditi enako pozornosti, časa …?
Ne bi rekla, da do tega pride oz. da imam občutke krivde. Starejši štirje imajo službo, punci zraven še redno študirata, tako da so samostojni in imajo svoje obveznosti. Kljub njihovim dejavnostim se ob vikendih dobimo skupaj in pečemo na žaru, se družimo, včasih kaj zaigrajo. Vedno tudi kdo manjka zaradi svojih stvari. Bilo bi čudno, če kdo ne bi manjkal. :)

Zadnjim osmim pa mislim, da sem dovolj na razpolago. Res je, da ne kompliciram, vse poenostavim, prepustim se toku dneva. Vse delamo skupaj, kot smo včasih z že odraslimi otroki: pečemo, kuhamo, pojemo, gremo na sprehod. Zvečer preberem pravljico najprej najmlajšim, preostalim pa malo pozneje. Ves čas se veliko pogovarjamo, tako da mislim, da občutka prikrajšanosti nima nihče od otrok. Je pa vsak otrok svet zase in potrebuje neke stvari več kot drugi. Zvečer tudi vsakega poljubim in pokrižam za lahko noč.

S katerimi izzivi se soočate pri odnosu z možem, glede na vajino veliko družino?
Včasih je bil izziv, da sva jim omogočila, da živimo v hiši in ima vsak svojo sobo.

Vsak izziv spontano in pokončno sprejmeva, pa naj bo to karkoli. Na koncu se vse lepo izide. Prepustiva toku in času.

Kako gledate na svoje različno stare otroke? Kaj vam je pri vzgoji najtežje?
Vsak od otrok, od leto in pol stare deklice do 25-letnika je po svoje fascinanten. Zdi se, da sploh ne opazijo starostne razlike med njimi. Lepo mi jih je opazovati, kako rastejo oz. odraščajo, kako so si zelo različni, pa vendar je (bila) vzgoja ista. So posebni, edinstveni in vsak s svojim karakterjem.

Hvaležna sem Bogu, da sem po četrtem otroku nanje začela gledati kot na otroke, ki se razvijajo v odrasle in poštene osebe, da imajo dobro srce. Vesela sem, da so kljub starostni razliki med najmlajšo in najstarejšim veseli drug drugega.

Pri vzgoji niti nimam večjih problemov. Pri nas je tako, da je res vsak dan eden v puberteti (smeh), pa naj bo najmlajši ali najstarejši. Sem se pa med odraščanjem prvih otrok naučila, da moraš enostavno postati človek in delati po kmečki pameti. Nič ne gre na silo, v končni fazi je vsak otrok drugačen in pri vsakemu je potreben malo drugačen prijem vzgoje.

Ste tudi že babica. V čem je razlika med odnosom s svojimi otroki in z vnuki?
Sem zelo ponosna babica, vnuček Niko bo letos oktobra star že tri leta. Moram reči, da sploh ni razlike med vnučkom in otroki, ker smo ga vzeli čisto za svojega. Še rjave oči ima, prav sodil bi k nam. Niko pride k nam za vikend in so ga otroci zelo veseli, ker so podobne starosti.

Ste gasilka, vidimo vas na motorju, o sebi pravite, da ste 99-odstotna gradbenica … Dejavnosti, ki niso običajne za vsako žensko. So morda ventil, kjer odložite težave in skrbi?
Res sem gradbenica po duši in srcu. Za to je "kriv" moj ati, ki je bil zidar. Že kot majhni otroci smo hodili z njim in mu pomagali zidati, da smo zaslužili za avto. Kot najmlajši mi je govoril "ti pa tega ne moreš" in te besede imam še danes v glavi. Takrat sem bila tako jezna na njega, da sem si v mislih ves čas govorila, da mu bom enkrat dokazala, da zmorem. Mislim, da je danes zelo ponosen name. Res to delo ni običajno za žensko, ampak s tem me je "okužil" in v tem uživam. Med tednom sem oblečena bolj delovno, v moški opravi, ampak se tudi zelo rada oblečem »po žensko«, obujem visoke petke in oblečem krilo. Po celem tednu mi to zelo ustreza.

Ne vem, če v gradbeništvu ravno odložim težave in skrbi. Nikoli nisem razmišljala o tem na tak način. Če je recimo na vrsti delo na strehi, je usodna vsaka majhna napaka, če nisi 100-odstotno pri stvari. Pri delu dobim energijo, elan in motivacijo. Rada bi bila zgled otrokom in mogoče še komu, da je vsako delo častno. Za tem stojim. Ne glede na to, kako sem včasih umazana, če ravno kaj ometavamo ali kaj podobnega.

Težave in skrbi skušamo reševati sproti, vse prepuščam tudi v božje roke. Saj veste, kako pravijo: "Človek obrača, Bog obrne." Na koncu je vedno tako, kot mora biti.

Prisluhnite eni od Mijinih pesmi:

Kdaj sploh najdete čas za sprostitev in kaj vas najbolj napolnjuje?
Čas za sprostitev pride spotoma. Sem zelo nezahtevna, nezakomplicirana, skromna, tako da tega bodisi ne potrebujem ali ne pogrešam. Taka sem verjetno zato, ker sem bila kot otrok ogromno po bolnicah in sem bila vedno srečna, da sploh živim. Že takrat sem bila dvakrat na robu smrti in so me komaj rešili. Zato je zame sprostitev, že če stopim na travnik in diham. Kaj šele, da grem na sprehod z otroki ali da smo preprosto skupaj. Najbolj me sproščajo in napolnjujejo otroci ter delo na gradbišču, zadnje čase pa petje, ki sem se mu začela bolj posvečati.

"Ko sem bila na nitki in sem dobila še eno priložnost, se je potrdil rek, da se iz vsake slabe stvari lahko razvije tudi kaj dobrega," ste dejali v intervjuju. Nam poveste, kaj več o preizkušnji, ki vas je privedla do pomembnih spoznanj?
Izgubila sem otroka na polovici nosečnosti, bilo je grozno! To je bila zame zelo težka preizkušnja. Izgubila sem ogromno krvi. V postelji sem bila v nezavesti, kaj šele, da bi sploh lahko vstala. Pred tem sem bila v bolnici in so me poslali domov, včasih se tudi zdravniki napačno odločajo, kot vsi normalni ljudje.

Videla sem že belo luč. Imela sem še toliko moči, da sem otrokom naročila, naj molijo zame in me izročijo v božje roke. Stanje se mi je v hipu izboljšalo, dobila sem novo priložnost. Kdo bi si mislil, da bom jaz, ki sem bila kot otrok ves čas po bolnicah, blagoslovljena s toliko otroki. Vsak človek je poslan z določenim razlogom. Enim ni dano imeti otrok – za te mi je iz srca hudo, nekateri jih nočejo – njihova odločitev, nekateri jih imamo po mnenju drugih preveč. Sama sem prav hvaležna Bogu, da jih imam toliko.

Dve leti po tem je bilo kar hudo. Takrat sem se odločila, da se bom, če sem že dobila še eno priložnost, preizkusila v petju, kar sem si kot otrok zelo želela, ampak sem bila preveč sramežljiva. Še vedno sem. Vpisala sem se v Akademijo za glas v Domžale k Nataši Nahtigal. Zelo težko mi je bilo stopiti iz cone udobja, a sem vztrajala zaradi super mentorice. Zdaj vidim, da iz vsake slabe stvari pride tudi lepo – zdaj res pojem! Vse, kar v življenju pride, moraš vzeti za dobro, saj se vse zgodi z razlogom. Zavedam se, kaj pomeni, če si zdrav ali če si bolan, zato danes razmišljam zelo drugače.