Ožbej je gorsko nesrečo preživel po čudežu. “Ko me vidijo, pravijo, da sem fenomen”

Ko se enkrat že skoraj znajdeš na "drugi" strani, začneš življenje še veliko bolj ceniti. Temu bi gotovo prikimal tudi Ožbej Poročnik, mladi Korošec, zagrizeni namiznoteniški igralec in zdaj trener, ki mu je tragična nesreča v gorah žal vzela soplezalca in mentorja, s katerim sta plezala v navezi, njegovega življenja pa na srečo ne. Kljub slabim zdravniškim napovedim se je s trdovratno vztrajnostjo ne le postavil na noge, ampak se vrnil tudi v prvo slovensko namiznoteniško ligo.

Zaposlil se je, končal študij, vpisal magisterij, ob tem živi svoje poslanstvo – pomaga športnikom invalidom. Kmalu ga z varovancem Luko Trtnikom čakajo prve paraolimpijske igre. In spet pleza!

Ožbej, kako bi se na kratko predstavili?
Mislim, da sem pozitivno naravnan, vztrajen in skromen fant. Poleg trenerstva sem svetovalec na oddelku prodaje v nekem podjetju. Pred mesecem sem diplomiral iz marketinga in se vpisal na magistrski študij menedžmenta v športu.

Če bi se stvari obrnile le malenkost drugače, se midva zdaj sploh ne bi pogovarjala. Pred petimi leti ste namreč doživeli in na srečo skoraj čudežno preživeli nesrečo v gorah. Kako gledate nanjo s časovne razdalje?
Marsikdo mi pravi, da sem mu v življenju navdih. Razmišljam, da bi napisal knjigo. Glede nesreče: iskreno se dogodka ne spomnim. Vem to, kar sem slišal od očividcev in dveh plezalcev, ki sta bila tedaj naključno v steni in sta poklicala gorske reševalce; zato sem še "tukaj".

Ko so me pripeljali v bolnišnico na Jesenice, so sprva menili, da sem že mrtev. Take informacije sem dobil. Baje je bilo videti zelo hudo. Na srečo se tega ne spomnim. Nato sem prestal več kot 20 operacij.

Kaj vas je gnalo naprej, potem ko ste bili telesno popolnoma strti?
Dva meseca sem bil v umetni komi. Vmes sem dobil sepso. Dejali so, da ne bom več govoril in da bom shodil čez kako leto. V določenem trenutku tudi, da ne bom preživel. To so stvari, ki so najbolj vplivale na moje bližnje. Jaz nisem vedel, da je bilo stanje tako strašno. Imel sem cilj, da bom dobil ta boj. Sam nisem mogel niti na WC, ker je bila celotna leva stran mojega telesa neoperativna.

Voziček sem "šofiral" le z desno roko. Ko gledam sebe nekoč (na vozičku) in z ozirom na to, kakšno je bilo dejansko stanje, mi ni nič jasno. Po vseh operacijah in diagnozah je stanje več kot odlično. Sploh, ko pomislim, kako hude bi lahko bile poškodbe glave, ali na to, da je moj kolega pokojni.

Kateri je bil najbolj čustven trenutek med rehabilitacijo?
Najsrečnejši trenutek pa je bil, ko sem se za konec tedna vrnil domov. Mami je prišla iz službe. Vstal sem in se sprehodil do nje. Takrat me je prvič po nesreči videla na nogah. Objela me je in dobila solzne oči. To je bila gesta, s katero sem staršem želel poplačati skrb zame. Postopoma so se stvari začele obračati na bolje.

Kako ste predelali boleče spoznanje, da je vaš plezalni mentor pokojni?
Prvih sedem mesecev po nesreči mi je bilo zelo težko. Spal sem po uro ali dve na noč. To so bili hudi časi. Jemal sem po 20 tablet na dan, pozneje sem jih opustil. Pomagalo mi je, da sem kako misel delil na Facebooku. Verjel sem, da mi v življenju lahko pomaga le narava. Ko najdeš notranji mir, si v življenju zmagal.

Kako drugače živite po nesreči?
Seveda je življenje zdaj drugačno, imam določene omejitve, na primer gibljivost roke, kolka. Pomembno je, da vadim vsak dan. A vse življenje sem v športu, bil sem tudi namiznoteniški reprezentant mlajših kategorij. Šport je zame v življenju dodana vrednost.

Ne glede na vse torej ostajate športnik, pri namiznem tenisu pa dejavno potrebujete tudi levo roko, ki so vam jo po nesreči želeli celo amputirati. Kako deluje zdaj?
Da, levica je bila takrat zelo slaba. Na njej sem imel več kot šest operacij. Prstov nisem mogel premakniti lep čas. Pri zasukih dlani sem zelo omejen. Moja fizioterapevtka Veronika mi je dejala, kako ji je bilo težko povedati, v kako slabem stanju je bila moja roka. Odzivnost živčevja je bila skoraj nična. A jaz sem verjel. Ko me vidijo, pravijo, da sem fenomen.

Moje starše so na primer tudi pripravili, da morda ne bom govoril, ker sem imel hude poškodbe glave. Imel sem 24 diagnoz, še vedno imam vijake v komolcu, medenici in stegnenici. Brazgotin imam ogromno, a da se je tako končalo, se lahko zahvalim spletu neverjetno srečnih okoliščin. Po nesreči človek absolutno na neke stvari gleda drugače. A če že prej nisi bojevnik, ti bo težko uspelo.

Zdaj hodite povsem normalno?
Ne le to, med drugim sem preplezal severno triglavsko steno in osvojil Matterhorn (4.478 metrov visoka gora, ki leži na meji med Švico in Italijo, op. a.) in skoraj 300-metrski slap v Prisojniku.

Kje se vidite v prihodnosti?
Nekoč se vidim v športu invalidov. Da bi počel samo to. Velika večina ljudi, ki se ukvarja z njimi, pravi, da je najtežji del dobiti invalide v šport. Meni pa to ni najtežje. V dobrih odnosih smo, igralci so zadovoljni z mano, tudi tisti, ki niso neposredno vključeni v reprezentanco.

Pri meni so stotinke, milimetri odločali, o tem, da bi se moje življenje lahko končalo ali da bi bilo zelo, zelo drugačno. Zato to, da pomagam ljudem, ki niso nič drugačni, kar zadeva udejstvovanje v športu, jemljem kot svoje poslanstvo.

Pred vama z Luko Trtnikom, namiznoteniškim igralcem, ki ga trenirate, je velik izziv. Paraolimpijske igre v Tokiu. Kaj pričakujeta tam?
Gre za največji športni dogodek. Tega se oba zelo veseliva. Z Luko sodelujeva slabi dve leti. Dodobra sem ga spoznal, dobro napreduje. Pričakujem dober odpor vsem tekmecem in nove neprecenljive izkušnje. Na prihodnjih paraolimpijskih igrah pa si želiva napasti kolajno.

Katere so njegove največje odlike?
Prek športa je dosegel visoko stopnjo odzivnosti in hitrosti. Ne gre le za trening. Umiriti igralca in ga pripraviti na tako velike dogodke tudi meni predstavlja velik izziv. Njegovi največji prednosti sta hiter servis in takojšnji napad.