separateurCreated with Sketch.

“Kako naj pristopamo k istospolno usmerjenim v naših skupnostih”

KONTEMPLACJA
whatsappfacebooktwitter-xemailnative
Lucija Čakš - objavljeno 04/07/21
whatsappfacebooktwitter-xemailnative
S škofom Petrom Štumpfom in p. Andražem Arkom o tem, kako naj pristopamo k istospolno usmerjenim v naših skupnostih

Omogočite delovanje Aleteie tudi v prihodnje in nas podprite. Naša prihodnost bo tudi vaša.

Darujem za Aleteio

Veliko je dogodkov v življenju, ob katerih ne vemo, kaj bi bližnjemu rekli, a se o primernem odzivu vsaj lahko kje izobrazimo. Kaj pa, kako se odzvati, ko za prijatelja ali znanca izvemo, da čuti privlačnost do istega spola? Kako ravnati, če nam otrok želi predstaviti svojega istospolnega partnerja?

Ker je vprašanje odnosa katoličanov in Cerkve do homoseksualno usmerjenih ljudi vse bolj pereče na svetovni ravni, je prav, da spregovorimo tudi o teh vprašanjih. Za nasvet smo povprašali škofa Petra Štumpfa in p. Andraža Arka.

Poglejmo konkreten primer, da homoseksualnost naznani otrok svojim staršem (seveda večinoma napisano lahko velja tudi za preostale sorodstvene in tudi prijateljske vezi).

Verni, ki so se v svoji družini srečali s homoseksualnostjo, so sprva pogosto zmedeni. Počutijo se izgubljene, ne vedo, na koga se obrniti, soočajo se z občutki krivde, starši se lahko sprašujejo, ali so kaj zagrešili pri vzgoji ... Vse pa preveva občutek, da so v tej preizkušnji sami.

P. dr. Andraž Arko, ki se pri svojem pastoralnem delu srečuje z verniki, ki imajo (odraslega) otroka, ki je istospolno usmerjen, na njihove dileme odgovarja, da je treba otroka sprejeti takšnega, kot je: "Če je homoseksualec, je to še vedno tvoj otrok. Še vedno ga imaš rad."

P. ANDRAŽ ARKO

Razumljivo se mu zdi, da taka novica zadene v neka pričakovanja staršev, ki sedaj ne bodo izpolnjena, in da tudi starši potrebujejo nekaj časa, da to informacijo predelajo, ali pa morda celo odžalujejo. In da mora otrok, ko jim novico oznani, ravno tako imeti razumevanje zanje, kot ga imajo oni zanj.

V razmislek pa se vpraša: "Če so starši zelo presenečeni ob takšni novici, bi se vprašal, kako je mogoče, da z otrokom niso bili toliko v stiku, da bi začutili vsaj to, da je nekako drugačen. Da recimo nikdar ni izkazal zanimanja za nasprotni spol."

To je verjetno vprašanje, ki si ga postavijo starši, ko je prvo presenečenje ob novici o otrokovi homoseksualnosti mimo. Kaj pa zdaj?

Družina se lahko tudi sprašuje, kaj to pomeni za njihovo vključenost v versko življenje, župnijo ... "Veliko staršev se sekira, kaj bodo drugi rekli," pravi p. Andraž in opozori, da to ni vodilo, na podlagi katerega bi krmarili svoje življenje.

Murskosoboški škof dr. Peter Štumpf svetuje: "Starši lahko pristopijo, kot pristopa Kristus do ljudi, ki so zaznamovani z ranami greha – z Božjo močjo. Učinkovitost te moči je, da vstopi v človeka in ozdravlja tisto, kar je obolelo, in poživi tisto, kar je že omrtvelo. Zmeraj je veljalo in bo do konca sveta – molitev staršev za otroke dela čudeže. Prvi namen te molitve je, da se njihovi otroci zveličajo, kakršnikoli že so in karkoli počnejo."

P. Arko opomni: "Še vedno morajo starši in drugi družinski člani ostati v odnosu z njim. Če ne, ga bodo izgubili. Kar ne pomeni, da ne smejo izraziti svojega mnenja in doživljanja. Če se starš z otrokovimi odločitvami ne strinja, to ne pomeni, da ga ne mara. Pač ne podpira njegove odločitve."

"Danes se v družbi močno poudarja, da mora istospolno usmerjena oseba ta nagnjenja tudi realizirati. Vendar to ni res. Saj tudi heteroseksualci ne morejo vedno slediti le svoji sli. Če pa ji, je lahko to zelo uničujoče," razloži p. Arko.

Katekizem Katoliške cerkve pravi, da so istospolno usmerjene osebe poklicane k čistosti. Ker kristjani verjamemo, da je spolni odnos dejanje, ki se lahko v polnosti uresniči med možem in ženo, ko je namenjen povezovanju zakoncev in posredovanju življenja, istospolna usmerjenost velja za nenaravno.

Podobno piše tudi v Svetem pismu (npr. 1 Mz 19; Rim 1,24-27; 1 Tim 1). Glede našega odnosa do homoseksualcev pa Katekizem pravi: "Sprejemati jih je treba s spoštovanjem, sočutjem in obzirnostjo. /…/ Ti ljudje so poklicani, da v svojem življenju uresničijo Božjo voljo /…/" (KKC 2358).

Škof Peter Štumpf razlaga: "Kristus nam je tukaj največji zgled in pomoč. Nikogar se ne ogiba, nikogar ne zavrača. Prevečkrat Kristusa vse počez 'malamo' kot tolerantnega, popustljivega ... Vendar nam je on prišel razodet resnico o človeku – kot o moškem in ženski. Človek ima neumrljivo dušo, razum, vest, svobodno voljo, določen spol in poleg temeljnih človekovih pravic tudi dolžnosti. Zato je odgovoren za svoje odločitve in dejanja – v tem primeru tudi za svojo zvezo ali partnerstvo."

Zato škof Štumpf poudarja: "V veri namreč zmorejo ljudje tudi istospolno usmerjenost preseči in svoje življenje naravnavati na Kristusovo voljo."

Podobno je zapisal tudi ameriški duhovnik Mike Schmitz v svoji knjigi Ustvarjeni za ljubezen (Made for love, 2017), da sta v današnjem svetu za homoseksualce pogosto predstavljeni le dve izbiri: ali spolna nagnjenja zatrejo, potlačijo, dokler ta ne izbruhnejo, ali pa se jim prepustijo.

Toda obstaja še tretja pot, ki jo Schmitz imenuje "pot predaje", ki bi ji morali slediti vsi kristjani: "To je pot, na kateri predamo svoje življenje v Božje roke in prosimo Boga, da iz naših hrepenenj, tudi tistih grešnih, naredi umetnino."

Starše nagovarja, naj svojemu otroku predvsem prisluhnejo, ga ne zaslišujejo ali mu pridigajo, pač pa ga poskušajo razumeti, saj lahko njihov prvi pogovor o tej temi vpliva na vse njihove nadaljnje tovrstne pogovore.

Kako naj v luči zapisanega torej starši pristopijo, če jim otrok želi predstaviti svojega istospolnega partnerja? Škof Štumpf pravi: "Če prihajata kot par, pomeni, da v istospolni zvezi vztrajata. Z nadaljnjim sprejemanjem obeh starši dajejo vtis, da to zvezo vsaj tolerirajo, če se že povsem z njo ne strinjajo.

Ko prvič sprejmeš homoseksualnega partnerja, ker ti ga je tvoj otrok predstavil, ga pač sprejmeš, seveda prijazno. V nadaljevanju pa mora za katoliško verujoče starše ta zgodba dobiti drugačen potek. Karte svoje vere in nauka Cerkve o tej zadevi je treba dati na mizo in se o tem pogovoriti zelo jasno in odkrito – najprej z lastnim otrokom in nato nujno z njegovim partnerjem in seveda z obema hkrati, brez prerekanja, obtoževanj in groženj.

Miren pogovor je največje pričevanje resnice o nastalem položaju. Ne glede na nadaljnji potek imajo starši dolžnost, da še naprej spremljajo svojega otroka s čutečo bližino, molitvijo in tudi z drugimi oblikami pomoči. Ob morebitnem zaprtju domačih vrat s katerekoli strani naj srce staršev ostane zmeraj odprto."

Podobno tudi M. Schmitz v že omenjeni knjigi piše, da homoseksualni par lahko sprejmemo, vendar je pomembno, da jima ne dajemo mešanih sporočil. Otroku mora biti povsem jasno, da je pri svojih starših vedno dobrodošel. Hkrati pa mora tudi nedvoumno razumeti, da njegove istospolne zveze ne odobravajo, tudi če ob posebnih priložnostih (božič, rojstni dan ...) na obisk sprejmejo njegovega partnerja.

Dodaja še, da je nepravično od otroka, če zahteva, da starši povsem sprejmejo njegov način življenja, kajti tudi on mora sprejeti vero in prepričanje svojih staršev.

Mike Schmitz iz izkušenj zapiše, da včasih katoličani svoj pogled na homoseksualnost povsem spremenijo, ko jim svoja nagnjenja razkrije družinski član ali prijatelj. "S takim pristopom je kar nekaj težav. Najprej, nekoliko je površen. Samo ker nekdo, ki ga imaš rad, želi početi nekaj, kar je narobe, praviš, da je to zdaj v redu? Če moj prijatelj ali sorodnik želi ravnati na določen način, moram jaz zato opustiti svojo vero, da mu izkažem podporo? Ali potem sploh še verjamem v Boga?"

Se lahko katoličani udeležimo sklenitve istospolne partnerske zveze? Škof Štumpf svetuje, da ne, saj bi s tem zanikali Kristusov nauk, da je zakonska zveza mogoče le med moškim in žensko: "Te reči mora povabljeni istospolnemu paru povedati in razložiti in zato tudi svojo neudeležbo na poroki primerno opravičiti."

Kaj pa, če smo povabljeni na obisk, praznovanje rojstnega dne ...? Škof Štumpf odgovarja: "Tudi tukaj je Kristus za zgled in pomoč. Šel je povsod, ker je hotel tja prinesti Božje kraljestvo in povabiti k spreobrnjenju in pokori. Zakaj tudi mi ne bi šli na obisk k homoseksualnim parom? Moramo iti! Vendar ne zgolj z bonboniero. Treba je iti s Kristusom in tudi tam kaj povedati o njem.

Vsi, brez razlike, zelo, zelo potrebujemo Kristusa. Bližina drug drugemu, pomoč in solidarnost zmeraj tudi pomenijo blagodejno in zdravilno Kristusovo navzočnost in delovanje, ki vedno vse vabi k osvobajajočemu življenju, ki nam ga samo on lahko daje."

Prostor za homoseksualce v Katoliški cerkvi

V Katekizmu Katoliške cerkve piše, da število homoseksualcev ni zanemarljivo in da so tudi oni povabljeni, da uresničijo Božjo voljo v svojem življenju. Najbrž jih je nekaj v vsaki župniji. Ne glede na to, koliko jih je, ne smejo ostati spregledani niti v pastorali Cerkve. P. Andraž Arko se spominja, da so pred več kot desetimi leti že bili poskusi pastorale za homoseksualce, a ni zaživela. Razmišlja tako: "Morda čas še ni bil zrel. Je pa kot pri vsaki temi, ki je povezana s spolnostjo, prisotno veliko sramu. Treba bi se bilo torej pastorale lotiti dovolj obzirno, ne pa z vsemi trobentami. Mogoče bi bilo dobro, da bi se izpostavil kdo, ki lahko pokaže, da je mogoče biti homoseksualno usmerjen, živeti čistost in kljub temu imeti polno življenje."

V ZDA je ta pastorala zbrana na spletnem naslovu couragerc.org – morda si za začetek verne homoseksualne osebe in njihovi bližnji tam poiščejo pomoč in spremljanje na svoji poti, ki ga potrebujejo.

Prispevek je bil v celoti najprej objavljen v Naši družini, prilogi tednika Družina.

E-novice

Prejmi Aleteia v svoj e-nabiralnik. Naroči se na Aleteijine e−novice.

Postanite del naše zgodbe

Pomagajte nam nadaljevati naše poslanstvo - še naprej bi radi na splet prinašali Lepo, Dobro, Resnično. Hvala za vaš dar.

Top 10
See More
E-novice

Prejmi Aleteia v svoj e-nabiralnik. Naroči se na Aleteijine e−novice.