Omogočite delovanje Aleteie tudi v prihodnje in nas podprite. Naša prihodnost bo tudi vaša.
Stephen Imbarrato je bil leta 2005 že v zrelih letih posvečen v duhovnika. Bogu in Cerkvi je še posebej hvaležen za to milost, saj je zaradi svojih preteklih izkušenj moral za prejem zakramenta mašniškega posvečenja dobiti posebno škofovo dovoljenje.
Stephen je v mladosti živel z dekletom. Ko mu je partnerka povedala, da je noseča, se odgovornosti za njeno stanje ni izogibal. Zatrdil ji je, da jo bo podpiral ne glede na to, kako se bo odločila glede otroka, hkrati pa je izrazil svoje pomisleke, češ da še nista poročena, da imata veliko stroškov, torej še nista najbolje pripravljena na otrokov prihod. Njegovi dvomi novopečeni materi gotovo niso pomagali, da bi dete obdržala.
Nekaj mesecev po splavu je Stephen opazil, da se je njegovo dekle spremenilo. Ko jo je neke noči vprašal, kaj se dogaja, mu je odvrnila: "Ne morem verjeti, da sem splavila!"
Počutil se je krivega, zato je šel k spovedi in k zakramentu sprave pripeljal tudi dekle. Nekaj časa sta obiskovala svetovalca, vendar sta kmalu zapadla v kolesje starih navad in se po letih razšla.
Stephen se je po dolgem času zopet približal Kristusu. Leta 1987 je kot samohranilec posvojil dečka Johna iz Kolumbije. Začel se je tudi aktivno zavzemati za preživetje nerojenih otrok v gibanju za življenje.
Leta 2000, ko je njegov sin John odrasel in si ustvaril družino, se je Stephen odločil, da bo vstopil v semenišče. Še vedno se je udejstvoval na področju reševanja življenj nerojenih.
Nekoč je pred kliniko za splave govoril z mladeničem, katerega dekle je stopilo skozi usodna vrata. Fantu je kot že mnogim prej povedal, da bo dekle splavilo zaradi njega in da to lahko prepreči le tako, da bo pohitel za njo in ji povedal, da jo ljubi in je njej in otroku pripravljen stati ob strani.
Nagovorjeni se je branil, češ da bo svojo izvoljenko podpiral v katerikoli odločitvi, četudi za splav. V njegovem odzivu je Stephen prepoznal sebe izpred mnogih let, kar ga je ponovno vznemirilo. Stisko je zaupal duhovnemu voditelju v bogoslovju, potem pa je sklenil, da se bo srečal s svojim nekdanjim dekletom.
Prijateljsko sta se dobila na kosilu. Ko je omenil, da bi z njo rad spregovoril o splavu, je začela jokati. Opravičil se ji je, ker ji takrat ni stal ob strani, saj otroka ni obdržala zaradi njega. Njene solze so mu sporočale, da je na to prošnjo za odpuščanje zelo dolgo čakala.
Ko ji je povedal, da je otroka poimenoval Mary in da se v molitvi priporoča k deklici, mu je bivša partnerka razodela skrivnost, da je takrat splavila dvojčka. Drugega otroka sta poimenovala Thomas. Pozneje je Stephen razmišljal, kakšen strahopetec je bil, ker dekleta ni spremljal niti na kliniko, kjer bi jo mogoče lahko v zadnjem trenutku zaščitil in rešil otroka.
Za duhovniško posvečenje je moral dobiti posebno škofovo dovoljenje, ker je sodeloval pri umoru svojih otrok. "Kako blagoslovljen sem, da sta Cerkev in Jezus tako usmiljena," pravi kot duhovnik.
Do globljega notranjega ozdravljenja je prišel prek zakramentov, še posebej prek spovedi, tako da danes lahko pričuje o svoji boleči izkušnji in je še vedno zelo aktiven v boju za obrambo nerojenih otrok.
Prispevek je bil najprej objavljen v reviji Magnificat, april 2020.
