Kako besedo “nemogoče” izbrisati iz svojega slovarja?

Veliko je ciljev, ki bi jih radi dosegli, a niti ne poskušamo, ker se nam zdi, da jih ni mogoče doseči. Prav to mišljenje (in ne realne možnosti), pogosto povzroči, da smo poraženi že na začetku.

Da bi to preprečili, moramo najprej spremeniti svoj pristop. Za prelomna odkritja so zaslužni tisti, ki verjamejo, da so tega zmožni. To ne pomeni, da bomo tudi sami, če se nekoliko izboljšamo, nemudoma postali raziskovalci. Lažje pa bomo dosegli to, kar se je do tega trenutka zdelo zunaj našega dosega.

Zenon iz Eleje, predstavnik antične elejske filozofske šole, je oblikoval tako imenovan paradoks Ahila in želve. Dokazal naj bi, da sta gibanje in spremembe le navidezna. Predpostavlja situacijo, v kateri Ahil tekmuje z želvo. Ker je junak dvakrat hitrejši, želvi dovoli, da pred njim premaga pol določene razdalje.

Toda v trenutku, ko naj bi Ahil začel dirko, bi moral premagati polovico te polovične razdalje, nato naslednjo polovico itd. Zaradi dejstva, da je odsek mogoče deliti brez konca, nikoli ne dosežeta cilja dirke.

Ta matematični argument naj bi dokazoval, da gibanje in spremembe kot take sploh niso možne. V tem je videti superiornost abstraktnih premislekov nad izkušnjami. To ne velja le za filozofijo, ampak tudi za vsakdanje življenje. Predstavljajte si dve osebi, ki razmišljata o opravljanju vozniškega izpita.

Ena se sprašuje: "Koliko dela to zahteva: prijaviti se je treba na tečaj, nekaj tednov hoditi na predavanja, voziti, se naučiti teorije, opraviti izpit in zdravniški pregled …" in se ne more odločiti. Druga se opravljanja izpita preprosto loti in sploh ne razmišlja o procesu.

Vsak dan opravljamo na tisoče dejavnosti, tudi drobnih, ki nam ne predstavljajo nobenih težav, razen če se začnemo bati in začnemo vse analizirati. Potem se nam preprosta dejanja zdijo nedosegljiva.

Druga nevarnost, ki ogroža doseganje ciljev, je osredotočanje zgolj na končni rezultat. Zgraditi želimo hišo, a imamo zaenkrat le zemljo. Omenjeni nasprotni stanji v naših očeh deli prepad, ki nas odvrača od začetka gradnje.

Vredno je torej omeniti, da gradnja hiše zahteva več korakov, kot so postavitev temeljev, zidov, dokončanje surove faze gradnje, zaključna dela. Vsak izmed teh korakov se zdi bolj realen, lažje dosegljiv, bolj konkreten kot splošen cilj – hiša.

To velja za vsak naš cilj. Če želimo priti do profesure, se moramo najprej osredotočiti na to, da diplomiramo. Ne pozabimo pa na končni cilj, ki nas bo motiviral za težja dela in zaradi katerega se bodo trenutne težave zdele manj pereče.

Takšna razčlenitev glavnega cilja pomeni, da je realizacija vsakega posameznega koraka naša majhna zmaga, ki nam bo prinesla zadovoljstvo.

Sv. Tomaž Akvinski je verjel, da poleg sreče, ki je stanje trajne izpolnjenosti, obstajajo tudi kratki trenutki radosti. Mednje sodi vse, kar nam prinaša trenutni občutek sreče in veselja.

Lahko gre za majhne stvari, ki izboljšajo naše razpoloženje in nas napolnijo z mirom. V okviru zgoraj omenjenega razmišljanja lahko mednje uvrstimo prav na primer občutek zadovoljstva od doseganju še tako majhnih ciljev, ki vodijo k uresničitvi naših sanj.

Iskanje tovrstnih majhnih uspehov je lahko odličen motivator, ki nam bo omogočil, da prebrodimo težave in ohranjamo upanje na nekaj večjega. Nihče se ne mara dolgo soočati le z neprijetnostmi in se neprestano žrtvovati.

Trenutki osebnega ponosa zaradi opravljenega dela so izjemno pomembni za preprečevanje malodušja. Prepustimo se jim in jih tudi aktivno iščimo.

Želimo napisati knjigo, a smo utrujeni od nenehnega dela in slabega odziva bralcev? Napišimo članek. To lahko storimo precej hitreje, poleg tega se lahko veselimo objave. Vendar se pri tem ne ustavimo. Dosledno uresničujmo svoje sanje in se jim ne odpovejmo zaradi manjših ciljev.

Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila poljska izdaja Aleteie. Prevod in priredba: Jezikovno mesto