Omogočite delovanje Aleteie tudi v prihodnje in nas podprite. Naša prihodnost bo tudi vaša.
Neja vestno dokončuje študij španskega jezika in književnosti. Ker pa uživa v tem, da se preizkuša v različnih smereh življenja, se je odločila, da bo prodajala klekljane izdelke.
V času študija je našla ljubezen svojega življenja in se poročila. Kot pravi sama, je njen mož vse od najboljšega prijatelja pa do sodelavca.
Uživa v vsem, kar je lepo. Hkrati pa se zaveda, kako pomembno je biti preprost in se imeti rad, tudi če nisi popoln.
Na platformi Etsy je odprla svojo spletno trgovinico ChipkArt. V njej prodaja svoje čudovite klekljarske izdelke za najrazličnejše priložnosti in okuse, od nakita do otroških copatkov.
Svoje poslanstvo želi nadaljevati tako, da bi čipko in klekljarsko obrt približala tudi mladim. Zdi se ji, da se čipko preveč povezuje z dejavnostjo za starejše, z nečim, kar je všeč le "babicam". Po njeno pa je lahko čipka čudovit dodatek v modnem svetu za vse starosti, za mlado in staro.
1. Kakšen je za vas idealen začetek dneva? Se kdaj zgodi?
Moj idealen začetek dneva navadno vključuje dve pomembni sestavini, ki imata opraviti s tem, kar mi v zavetju doma ogromno pomeni: okus in ambient.
Zato je nepogrešljiv del mojega vsakdanjika ležerno pitje skodelice božansko dobrega kapučina v zavetju skandinavske kuhinje, ki me v jutranji svetlobi napolni z ustvarjano energijo. Veliko srečo imam, da ta obred lahko izvajam vsak dan, brez izjem!
2. Ko se zjutraj pogledate v ogledalo, si rečete …
Odkar sva z možem prenovila kopalnico, me ob pogledu na ogledalo najpogosteje prešine "uf, tole sva pa fajn izbrala" :). Šalo na stran, odsev podobe v ogledalu mi je pogosto v opomin, da mi ni treba biti popolna in v skladu z neštetimi lepotnimi ideali, ki dandanes poskušajo ukalupiti (ženska) telesa.
Čeprav sem izrazita perfekcionistka in znam biti čisto preveč zahtevna do sebe, se trudim, da v svoji podobi ne iščem zgolj pomanjkljivosti. Pred kratkim sem za trenutke šibkosti uvedla novo pravilo: ena kritika, ena pohvala.
3. Biti urejena je za vas pomembno, ker …
Če bi me to vprašali pred nekaj leti, bi bil odgovor verjetno povsem drugačen, spremenila sem se. Ko sva se z možem spoznala, sva imela glede izgleda povsem nasprotujoči si mnenji. On, goreč zagovornik naravnega izgleda brez ličil in pretiranega hojladrija z urejenostjo, jaz, precej nesamozavestna in zato vse preveč obsedena z zunanjostjo, ki je morala biti po mojem mnenju brez vsakršne pomanjkljivosti.
Skupna leta so očitno name delovala kot nova epidemija: nalezla sem se večje sproščenosti do svoje zunanjosti, zmanjkalo mi je dobrih argumentov, zakaj bi moje telo moralo izgledati popolno. Zato me zdaj v supermarketu navadno vidite brez mejkapa, v ponošeni jakni in allstarkah. Verjetno bi mi kdo očital, da se zapuščam, jaz pa to imenujem osvobajanje.
4. Izdelujete izdelke iz čipke. Od kod ideja za tako delo in prodajo izdelkov?
Čipka je z menoj vse od prvih razredov osnovne šole, ko sem se pri klekljarskem krožku naučila klekljati. Osnovnošolska leta so bila namenjena učenju izpopolnjevanja tehnike in udeleževanju klekljarskih tekmovanj. V srednji šoli in na faksu sem se na lastno pest lotila kar nekaj drznih projektov, nato pa je se je na mojem punklju začela nabirati že tanka plast prahu.
Velikokrat sem se spraševala, kaj natanko je tisto, kar me je začelo odvračati od te dejavnosti. Prišla sem do zaključka: že dolgo me je motilo, da je čipka v Sloveniji ostajala zgolj na ravni kulturne dediščine, ki je cenjena zato, ker se pač spodobi, več od tega pa le v redkih primerih.
Motilo me je, da je čipka rezervirana le za ljubitelje čipke, kar navadno vključuje le starejšo populacijo, saj se mladim to zdi nekaj starega in okostenelega ter neskladno z njihovimi modnimi smernicami.
In tu sem našla svoje poslanstvo: želim izdelovati nakit in dekorativne izdelke, ki bi bili privlačni tudi za mlajšo publiko.
Želim pokazati, da čipka ni le nekaj, kar je rezervirano za okvir v babičini spalnici, temveč nekaj živega, kar se prenavlja in dopolnjuje s sodobnim svetom, nekaj zabavnega, živahnega.
5. Vaš mož je hkrati tudi sodelavec. Kako delujeta skupaj? Ločujeta svoje življenje in delo ali se oboje dnevno prepleta?
Moj mož je toliko različnih reči: najboljši prijatelj, cimer, ljubimec, tolažnik, navijač in po novem tudi sodelavec. Vse naštete vloge je kar težko ločevati, zato ugotavljava, da za to niti ne obstaja neke velike potrebe.
Obeh je povsod veliko, malo tu in malo tam, zato nimava strogo določenih mej, kdaj se nahajava v kakšni vlogi. Vse našteto se namreč spaja v celoto, ki se prepleta kakor niti v čipki: same po sebi so le kos bombaža, skupaj pa tvorijo čudovito umetnino, ki se ji reče življenje.
6. Kakšne so želje in morda tudi strahovi v prihodnosti, če se bo vaša pot nadaljevala v tej smeri? Kakšno življenje mislite, da vam bo ta pot prinesla?
Odprtje svoje lastne dejavnosti je brez dvoma ena izmed izkušenj, ki me je v življenju naučila največ. Gre za projekt, ki združuje ogromno različnih področij ter spretnosti, ki te jih lahko nauči zgolj življenje, zato je večinoma vse v lastni motivaciji in želji po spoznavanju in učenju novih reči.
In ravno to je tisto najlepše pri vsem tem, hkrati pa predstavlja tudi razloge, zakaj bi želela to dejavnost nadaljevati tudi v prihodnosti. Ne vem, ali bo to postala moja glavna služba ali pa bo zgolj dodatna dejavnost ob drugi službi. Prihodnost je namreč odvisna od palete dejavnikov, ker pa zaenkrat čarati še ne znam (čeprav bi mi tule tudi to še kako prav prišlo), se bom pustila presenetiti.
Vsekakor želim nadaljevati svoje poslanstvo in čipko razširiti in narediti privlačno za širše in predvsem mlajše občinstvo. Vsekakor ne bo šlo brez skrbi, problemov in kakšnega sivega lasu, ampak to je natanko tisto, kar daje nov zagon in prinaša osebno zadovoljstvo.
7. Preizkušnja, za katero ste v življenju najbolj hvaležni in kaj ste se iz nje naučili?
Pri petih letih sem prav nerodno padla z babičine jablane in si zlomila roko, kar je za seboj potegnilo dve operaciji, dva tedna bolnišnice in več mesecev fizioterapije. Ta dogodek mi je še več let pozneje puščal posledice, ki jih najverjetneje čutim še danes, saj trpim za anksiozno motnjo, ki je verjetno posledica te izkušnje.
Čeprav gre za pošteno neprijetno reč, se tudi v tem skriva nekaj dobrega. Prav anksioznosti se moram zahvaliti, da so za menoj leta poglobljene osebnostne rasti, raziskovanja lastne psihe in lastnega jaza, spoznavanje orodij za samopomoč kot sta meditacija in hipnoza, da sem spoznala čudovite ljudi, ki so mi pomagali ali pa se s tem osebno srečujejo, da sem bolj empatična do ljudi, ki se srečujejo s psihičnimi motnjami in še bi lahko naštevala.
Hvaležna sem za priložnost, da sem se naučila pomagati sebi in da znam sprejeti pomoč drugih, da sem se naučila, da lahko iz še tako slabe reči potegnem tudi nekaj lepega.
8. Misel, ki vas spravi pokonci, ko ste slabe volje?
V primeru hude slabe volje imava z možem prav poseben protokol. Ne gre za misel, temveč sva na računalniku odprla posebno mapo, v katero shranjujeva slike, ki naju spravijo v boljšo voljo. Neuradno gre za fotografije, ki so tako obupnogorznobolanoslabonezaslišanosmešne, da te še ob tako slabem dnevu vržejo na rit, če se že prej od smeha morda ne polulaš.
9. Kakšen je vaš večerni ritual, ki vas umiri?
Moj dan je poln različnih nalog, izzivov in dejavnosti, zato večere navadno preživim skupaj s svojim dragim. Rada se samo zlekneva na najin udoben kavč in pogledava kakšno serijo ali film. Imava pa pravilo, da zvečer gledava samo lažje vsebine, torej nič težkega ali morečega, zato so večeri rezervirani za smeh in prižemanje drug k drugemu.
Mož bi na tem mestu verjetno protestiral, da je skupni večerni čas kronično skrajšan zaradi mojega (pre)hitrega pobega v deželo sanj, ki se v zadnjem času bliža že kritični meji parih minut. Pa vendar to ni vedno slabo, saj potem kompromis glede izbire filma pač ni več potreben :). Moj večerni ritual, ki me umiri, je torej preprosto dvojina.
10. Biti ženska je lepo, ker …
Ker sem se po nekem čudnem naključju znašla v 21. stoletju, imam to srečo, da bi to vprašanje lahko preoblikovala tudi v "zakaj je lepo biti človek". S tem hočem povedati, da sem srečna, da živim v trenutku, ko ni več veliko dejavnosti ali faktov, ki bi me zadevali zgolj zaradi mojega spola, kar se meni zdi neprecenljivo.
Pa če se vendarle osredotočim na bolj biološki aspekt, sem kot ženska hvaležna, da mi telo ponuja celo vrsto privilegijev: ponuja mi užitek, lahko nosi, rodi in doji otroka, kot človek nasploh pa sem hvaležna zato, da lahko čutim, vonjam, okušam, trpim, premišljujem, premlevam, da lahko živim.
Ženska ženski
Je biti ženska danes težko ali lepo? Ali celo oboje? Pride trenutek, ko se znajdemo pred izzivom, ko ne vemo, kako bi se odzvale, kaj bi storile, kako bi šle naprej. Pride trenutek, ko se ne počutimo dobro v svoji koži, in vse, kar potrebujemo, je nekaj spodbudnih misli, pa ne vemo, kje bi jih poiskale.
Takrat nam še kako prav pride koristen nasvet, podobna izkušnja, ki nam da motivacijo ali pa zgolj idejo, kako lahko rešimo zagato, v kateri smo se znašle. In ni ga boljšega nasveta, kot ga lahko da ženska ženski, mama mami, podjetnica podjetnici …
10 vprašanj in odgovorov. 10 izkušenj, misli, nasvetov. Da bo biti ženska še lepše.
Še več zgodb iz rubrike Ženska ženski pa najdete tukaj.