Omogočite delovanje Aleteie tudi v prihodnje in nas podprite. Naša prihodnost bo tudi vaša.
Velikonočna vigilija ne spada več k veliki soboti, ampak že k nedelji Jezusovega vstajenja, ko svetloba velike noči premaga temo greha.
Ta ureditev izhaja iz judovskega pojmovanja, da se naslednji dan začne s sončnim zahodom prejšnjega dne. Zato se je vojakom tako mudilo, da so po križanju Jezusovo telo hitro sneli s križa in pokopali, saj bi to bila velika skrunitev judovske velike noči (ki so jo praznovali na soboto).
Zato so Marija Magdalena in druge žene odšle h grobu na prvi dan tedna (judovski teden se je zaključil s soboto), navsezgodaj, ko je bila še tema.
Liturgični predpisi naročajo, da se velikonočna vigilija začne po sončnem zahodu in se mora končati pred sončnim vzhodom v nedeljo. Tako vigilija spada že k velikonočnemu praznovanju.
V skrivnosti noči se praznovanje vigilije začne z blagoslovom velikonočnega ognja in prižiganjem velikonočne sveče. Sveča predstavlja Kristusa, ki je dejal, da je On luč sveta.
Tudi v začetku Janezovega evangelija lahko beremo o Luči, ki je prihajala na svet, a je tema ni sprejela. Vendar ob vstajenju Jezus premaga temo, simbol zla in hudiča.
Začetek vigilje je v temi. Vse luči v cerkvi ugasnejo, in ker je sonce že zašlo, tudi ni zunanje svetlobe. V cerkvi, v kateri so zbrani verniki, tako ni nobene svetlobe. Edini vir svetlobe je velikonočna sveča, ki jo duhovnik prinese v slovesnem sprevodu v cerkev.
Duhovnik se trikrat ustavi, dvigne svečo in zapoje ''Kristusova luč!'' Ob tem najprej prižgejo svoje sveče ministranti in duhovniki, nato verniki in v tretje se prižgejo nekatere luči v cerkvi.
Prvi del bogoslužja se sklene s slovesno velikonočno hvalnico, ki jo zapoje duhovnik ali diakon. Verniki imajo ves čas prižgane sveče v rokah, s čimer spominjajo na budne in čuječe služabnike, ki v veselem pričakovanju čakajo prihod svojega gospodarja.
Zato tudi ime vigilija – lat. vigilare, kar pomeni pozorno paziti. Tako se recimo v italijanščini gasilci imenujejo ''vigili del fuoco'', db. tisti, ki pazijo, kje zagori ogenj. Enako tudi verniki pazijo, bedijo, da ne bi zamudili prihoda – vstajenja svojega gospoda Jezusa Kristusa.
