Nekaj napotkov, kako ni primerno izražati lastnega mnenja

Vsak izmed nas ima pravico do lastnih stališč in pravico, da jih izrazi. Toda številni ljudje ob izražanju svojega mnenja čutijo pomanjkanje razumevanja ali celo sprejemanja. Razlog za to pogosto ni vsebina, ki jo posredujejo, temveč način, kako to storijo. Bodimo pozorni na nekaj najpogostejših napak, ki jih delamo na tem področju, da nas bodo bolje sprejeli in nam pogosteje prisluhnili.

To, kar najpogosteje vzbuja ugovore poslušalcev, so trditve, ki jih podamo brez kakršne koli utemeljitve. Pri otrocih ima to pogosto sledečo obliko. Ko starši vprašajo: "Zakaj tako misliš?", otrok pogosto odgovori: "Zato!". V poznejših letih so to slabe navade, če jih ne izkoreninimo, pa postanejo trajne in prevzamejo bolj zakrite oblike. Odrasli najpogosteje uporabljajo besede "saj je očitno…", pri čemer se to pogosto zdi očitno le njim. Gre za neformalno zvezo, ki nemudoma izključuje vsako drugačno mnenje. Če je nekaj očitno, se glede tega vendar ni mogoče prerekati …

Tak način sporočanja lastnih misli je značilen za dominantne ljudi, ki vsiljujejo svoja stališča in ne prenesejo nasprotovanja. Svojih mnenj ne vidijo kot nekaj subjektivnega in lastnega, temveč kot dejstva, v katera se ne dvomi, ampak se jih sprejema. Ne bodo torej rekli: "Po mojem mnenju ...", ampak: "Je tako in tako".

S prvo napako je povezana uporaba velikega kvantifikatorja, med katere sodijo besede, kot so: vedno, nikoli, vsak, vsi. Namesto da rečemo: "Jaz tako mislim", rečemo: "Vsi tako mislijo". Gre za vrsto zlorabe in manipulacije. Kaj namreč pomeni vsi? Ta izraz je lahko resničen le, če ga spremlja natančnejša opredelitev, kar pa se zgodi le redko. Tako lahko npr. rečemo: "Vsi člani naše pisarne menijo, da …", toda tudi v tem primeru moramo biti prepričani, da je temu res tako.

Vsi namiguje na celotno človeštvo, neki abstrakten, a zlovešč bit, s katerim se je potrebno strinjati, če tako res mislijo vsi. Prav tako ne bi smeli pretiravati z uporabo besede nikoli: Nikoli se ne bom strinjal s tem, Nikoli me ne boš prepričal, Tega ne boš nikoli izvedel, čeprav je seveda lahko uporaba teh besed v določenih primerih upravičena.

Previdni moramo biti tudi pri uporabi besede vedno. Pogosto je namreč uporabljena kot sopomenka pridevnika očitno: "Vedno so tako mislili".

Druga posledica pomanjkanja argumentov je sklicevanje na svojo izobrazbo, ko svoje izjave poudarimo z npr.: "Sem psiholog, zato to situacijo najbolje razumem." Ta pristop je pogosto povezan s t. i. argumentum ad personam. Gre za nepošten način reševanja sporov, v katerem štejejo nebistveni razlogi. Osnovan je na spodkopavanju kompetenc nasprotnikov ali poudarjanju nekaterih njihovih negativnih lastnosti.

S tem se srečamo, ko npr. predstavimo svoje mnenje o zgodovinskem dejstvu in ko naletimo na kritike, odvrnemo: "Kaj pa veste o tem, saj niste zgodovinar." Marsikdo pogosto verjame, da zaradi svoje izobrazbe ali funkcije prav in jasno izraža svoja mnenja. Ne smemo pozabiti, da ima lahko na primer profesor zoologije veliko znanja o živalih, vendar to ne pomeni, da ima vedno prav, ko gre za to tematiko, še manj pa mu to daje pravico do tega, da se dojema kot specialist tudi na področju geografije.

V primeru, ko nismo zmožni zagovarjati svoje trditve, hitro podležemo skušnjavi poniževanja nasprotnika, neupoštevanja ne le njegovih argumentov, temveč tudi njega kot osebe. Mnogi namesto tega, da bi se pogovarjali na spoštljiv način, kričijo in žalijo drug drugega ter vsakega, ki ima drugačno mnenje kot oni sami, označijo za neumnega in nemoralnega.

Ko oblikujemo mnenje o določeni temi, zlasti, kadar gre za dvoumno, kontraverzno vprašanje, ki je odvisno od človeških preferenc, se poslužimo izrazov, kot je npr. "Po mojem mnenju." Na ta način damo drugim vedeti, da dopuščamo obstoj drugih mnenj in ničesar ne vsiljujemo. Vedno imamo pravico izraziti svoja stališča in to dejstvo ne bi smelo nikogar žaliti.

Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila poljska izdaja Aleteie. Prevod in priredba: Jezikovno Mesto