Omogočite delovanje Aleteie tudi v prihodnje in nas podprite. Naša prihodnost bo tudi vaša.
Kakšen odnos imamo Slovenci do rabljenih oblačil? Nam je neugodno nositi oblačila, ki so bila pred tem last nekoga drugega? Mama treh otrok in podjetnica Lucija Verbič, lastnica oblačil iz druge roke Lučka, pravi, da gre tozadevno pri nas precej na bolje. Vedno več ljudi se zaveda, da so nova oblačila, še sploh otroška, predraga, ob tem pa je za naše zdravje in okolje dosti bolje, če nosimo rabljena oblačila. Preteklo, koronsko leto ji je prineslo nemalo izzivov, tako podjetniških kot osebnih.
Od kod ideja za trgovino z rabljenimi oblačili?
Ko sem rodila prvo hčerko, sem ugotovila, da so nova otroška oblačila strašno draga za nekaj, kar otrok nosi dva, tri mesece, ali pa še to ne. Zato sem začela brskati po spletu, kaj se najde rabljenega, in začela za hčerko kupovati rabljena oblačila. Nato sem njena oblačila, ki jih je že prerastla, prodala naprej tudi sama. Hkrati sem začela prodajati tudi svoja oblačila.
Kar čez noč pa se je v meni rodila ideja, da bi poskusila s tem, da bi odprla komisijsko trgovino. Komisijska trgovina pomeni, da je trgovina samo posrednik pri prodaji rabljenih oblačil. Stranka v trgovino prinese oblačila, ko se oblačilo proda, se stranki izplača denar. Določen odstotek pa gre seveda za provizijo trgovini. In tako se je začela moja podjetniška pot.
Za vse v trgovini skrbite sami. Kaj to pomeni?
Najraje na svetu "prekladam cunje". To me osrečuje, v tem neskončno uživam. Vsak artikel ima svojo zgodbo. Če lahko neko oblačilo osreči še nekoga, namesto da gre na smetišče, v sežig …, sem srečna. To je en korak več, ki ga lahko naredim(o) za okolje.
A to delo ni lahko. Če nimaš veselja delati z oblačili, če se ne zavedaš tega, da to delo pomeni, da boš tudi po dvanajst ur na dan prekladal oblačila, naj gre za prevzem, urejanje, razporejanje, pospravljanje, fotografiranje, razpošiljanje naročil, …, potem to delo ni zate. Poznam kar nekaj primerov, ko so ljudje odprli tako trgovino, pa jo potem tudi kar hitro zaprli. Še zlasti zadnje leto je bilo zaradi korone velikanski izziv.
Ali ljudje raje nakupujejo v spletni trgovini ali v živo?
V zadnjem letu opažam velik porast prodaje v naši spletni trgovini. Zelo malo ljudi pride v fizično trgovino. A delež obiska spletne trgovine in nakupa v njej je veliko večji, kot je bil pred epidemijo. Na teden dam na pošto nekje med dvajset in petdeset paketov, ki grejo po vsej Sloveniji. Ampak veliko raje imam osebni stik, priznam. Lažje je tudi, če v živo pogledaš neko stvar, preden jo kupiš.
Res se trudim, da bi imela v trgovini zelo lepe in odlično ohranjene stvari. Te standarde sem zelo dvignila in sem kar selektivna, kaj dam na police. Trudim se, da bi pri nas dobili oblačilo, ki je kot novo, s tem da je pač to oblačilo iz druge roke.
Ali Slovenci dobro sprejemamo rabljena oblačila ali gre za določen tabu?
V tujini so rabljena oblačila velik trend. Oziroma mogoče niti ne trend, ker je to prisotno že toliko časa, da se ljudem zdi popolnoma normalno, da jih kupujejo. Avstrijci, denimo, so bili že pred desetimi leti zelo osveščeni, kar se tega tiče. Pri njih je bilo celo tako, da so bili pripravljeni plačati več za rabljeno oblačilo, ki je bilo že velikokrat oprano in s tem očiščeno kemikalij, kot za novo oblačilo. Ker je to bolj zdravo za kožo.
Pri nas je še vedno prisotnih nekaj zadržkov v zvezi s tem. Gre na bolje, v devetih letih sem opazila velik napredek, a še vedno je to malce tabu. Ljudi skrbi: kaj pa, če me tisti, čigar oblačilo nosim, vidi v njegovih cunjah? Ali pa stranka vpraša: Iz katerega kraja pa je bil tisti, ki je to oblačilo prinesel? Še sploh je to izrazito v manjših krajih.
Kdo se odloča za nakup oblačil iz druge roke?
Nekaj let nazaj sem opažala, da v naši trgovini več nakupujejo ljudje, ki so dobro situirani in ki bi imeli finance tudi za nova oblačila, pa so raje prišli po rabljena. Morda so še vedno prisotni zadržki, še zlasti med tistimi, ki so v slabšem socialnem ali ekonomskem položaju. Pri tem niti slučajno ne bi rada bila diskriminatorna, a opažam, da višje izobraženi ljudje nimajo z nošenjem rabljenih oblačil oz. s kupovanjem iz druge roke nobenih težav.
Morda se bolj zavedajo vpliva tekstilne industrije na okolje. Trenutno imamo med strankami bolj kot ne ljudi z zelo različnih koncev in iz zelo različnih okolij. Preprosto ljudje kupijo rabljeno oblačilo, ker jim je škoda dati veliko denarja za nova oblačila, še zlasti za otroška. Pri nas pač lahko za 20 evrov oblečeš otroka ali celo dva. In če imaš več otrok, se to zelo pozna v družinskem proračunu.
Kakšen je ekološki oziroma okoljski vidik rabljenih oblačil?
Ravno sem brala članek o raziskavi, v katerem piše, da smo v letu 2019 Slovenci zavrgli 12,3 kilograma oblačil na prebivalca. To je več kot 25 ton oblačil. Tega je ogromno. Tekstilna industrija je v svetovnem merilu večji onesnaževalec okolja kot zračni in ladijski promet skupaj. Pridelava, izdelava oblačil, transport, nato pa vse kemikalije, ki jih spuščamo v okolje, ko peremo nova oblačila, ki so polna kemikalij … V seštevku vidimo, da je vse to zelo obremenjujoče za okolje.
Tudi pri nas so stranke vedno bolj ozaveščene. Zavedajo se, da je preprano oblačilo boljše, dejansko bolj zdravo kot novo.
Kar pomislimo, kako v kakšnih trgovinah s hitro modo dobesedno smrdi, ko gremo mimo polic, ker so oblačila tako polna barvil, kemikalij.
Kakšen odnos imamo ljudje nasploh do oblačil? Se težko ločimo od njih?
Smo kar navezani na stvari. Če neko oblačilo kupimo, se potem težko ločimo od njega. Mogoče smo zanj veliko (preveč) plačali, mogoče nas nanj veže kaj sentimentalnega. Recimo sama se nikakor nisem mogla ločiti od hlač, ki so mi pred leti postale premajhne. Nisem jih mogla dati stran. Ko so mi končno spet postale prav, pa sem ugotovila, da sem jih "prerastla", povsem psihološko. In nato so šle stran.
Ne morem pa se ločiti od obleke, v kateri sva šla z možem podpisat pogodbo za hišo. Vem, da je ne bom nikoli več oblekla, a mi predstavlja nekaj dragocenega. Je pa vprašanje, ali se nam neka oblačila, ki nam ne služijo več, res splača gledati v omari? V omari so nam samo opomnik za nepremišljen nakup, morda za nekaj, kar ali kdor nismo več … Tega ne potrebujemo.
Kako naj ravnamo z oblačili?
Oblačila naj krožijo. Nekateri doma hranijo tudi dvajset let stara oblačila, češ, morda jih bodo pa nosili vnuki. Pa je jasno, da se to ne bo zgodilo. Za oblačila je treba lepo skrbeti, ko pa nekaj prerastemo (bodisi fizično bodisi psihološko), jih prodamo ali pa podarimo.
Podariti nekaj se mi zdi zelo lepo. Saj ne gre samo za oblačilo kot predmet, gre tudi za širjenje neke dobre energije. Dobro se vrača z dobrim. Nikoli ne moreš narediti premalo dobrega. Nihče ni popoln, vsak dela napake. A vsak se mora potruditi, da na tem svetu naredi nekaj dobrega. Tudi za naš planet.
S katerimi izzivi ste se soočili v preteklem letu?
Največji izziv mi je bilo usklajevanje družinskega življenja in dela za trgovino. Tega je bilo namreč ogromno, a doma sem celo dopoldne z otroki delala za šolo. Zvečer pa sem bila tako utrujena, da nisem imela energije za še eno "izmeno".
Potem so prišli so finančni izzivi. Morala sem odpustiti zaposleno, s katero sva se zelo lepo razumeli in ki je v moji trgovini delala osem let. Bilo je veliko zelo težkih odločitev, skrbi, trajalo bo še precej let, da bomo pokrili ves manko.
Z vsem stresom so prišle tudi težave z zdravjem, težave z želodcem. Na neki točki sem se morala odločiti, ali grem prek svojih zmožnosti ali postavim svoje zdravje na prvo mesto. In sem se odločila za slednje.
Bilo je tudi leto postavljanja mej, tako mej do same sebe kot v odnosu do strank. Hvala Bogu smo preživeli in nismo zaprli trgovine, za to sem zelo hvaležna. A lahko ni bilo. Sem pa zdaj več z otroki in z družino, drugače razporejam svoj čas, tudi tega me je naučila karantena.
