Omogočite delovanje Aleteie tudi v prihodnje in nas podprite. Naša prihodnost bo tudi vaša.
Čeprav je možno, da sta ti dve ženski med seboj tesno povezani, pa je precej pogosto, da je odnos med njima napet in da na vsakih nekaj mesecev skleneta šibko premirje. Beseda "premirje" morda spominja na vojno – in res, včasih je odnos podoben pravi bitki.
Toda zakaj? Če se tašča in snaha med seboj bojujeta, kdaj in kje naj potegneta črto? Kakšen je namen te napetosti? Odgovor je preprost: bitka se bije za moža oz. sina.
Da bi to bolje razumeli, moramo najprej izpostaviti edinstveno vez med materjo in sinom. Študije so pokazale, da se znatno poveča možnost, da moški postane nasilen ali kaže druge znake neuravnovešenosti, če ni pravilno navezan na mamo. To ne velja za hčere, saj dekleta in ženske na splošno niso nagnjene k fizičnemu nasilju. Čeprav se pogosto poudarja, da fantje potrebujejo očeta, da jih vzgoji v moža, to drži za obdobje, ko je čas za to.
V zgodnejših letih pa se fant prek odnosa z mamo nauči lekcij, ki jih bo potreboval kot moški. Pravo ljubezen spozna najprej iz njenega pogleda in skrbi zanj. Z drugimi besedami, moški naredi moškega, mi pa želimo več kot to – želimo ljubeznivega krščanskega moža – in prav mama je tista, ki vanj položi nežnost.
Navezanost matere na sina je izjemno močna, če jo primerjamo z navezanostjo matere na hčer. Hči je vedno bolj podobna mami, ko postaja ženska. Fant pa sčasoma postaja vse bolj drugačen od mame. Vedno bolj se navezuje na moške in prijatelje, še posebej pa se v času adolescence oklepa očeta. Odnos do mame ni več tako tesen, kljub temu da se vezi med njima ne da pretrgati (pomislite na Jezusa, ki je "zapustil" Marijo v času javnega delovanja, da bi izpolnil "Očetovo nalogo"). To ne pomeni, da je njun odnos manj ljubeč ali manj tesen, a na neki točki se srečata kot moški in mama, ne več kot sin in mama. In v tem je razlika.
A naj je ta vez še tako posebna, sin mora "prerezati popkovino" ali pa tvega, da bo postal "mamin sinček". Razlog, da odraslemu moškemu, ki je nezdravo navezan na svojo mamo, rečemo mamin sinček, je v tem, da je za to, da fant zraste v moža, potrebna ločitev od maminega nadzora. Če do te ločitve ne pride, v moškem ostane še en delček deškosti.
Ločitev je lahko za mame težka, ker imajo v svojem srcu prav posebno mesto za svojega sina. Pravzaprav so ugotovili, da imajo mame DNK svojih sinov za vedno "shranjen" v svojih možganih, srcu in drugih organih. "Marija pa je vse te besede shranila in jih premišljevala v svojem srcu …" Že prej smo vedeli, da je vez med mamo in sinom izjemno globoka, to pa dokazuje, da je sin dobesedno v materinem telesu.
Zakon zahteva popolno darovanje sebe, zato sin ne more obdržati svoje fantovske naklonjenosti do matere in se obenem popolnoma predati svoji ženi. "Zaradi tega bo mož zapustil očeta in mater in se pridružil svoji ženi in bosta oba eno meso" (Mt 19,5).
Ta ločitev je za mame težka. Občutek zavrnitve začutijo pogosto šele ob poroki, ko niso več primarna ljubezen svojega sina, ampak jih popolnoma nadomesti žena. To je trenutek, ko se v odnosu med moževo mamo in njegovo nevesto spremeni prav vse. Zaradi tega pride do napetosti: mama morda nezavedno obtožuje novo ženo za občutja zavrnitve. Če pa je mamo v preteklosti prevaral že kakšen drug moški, ti občutki lahko privedejo do navidezno nerazumne jeze nad novima zakoncema.
Nova žena lahko občasno meni, da ima moževa mama prevelik vpliv na njenega moža, zato začuti nekakšno čudno ljubosumje ali izdajo, saj želi moževo srce v celoti. To postane še večji problem, če sin dejansko ostane preveč navezan na svojo mater.
Kaj torej lahko naredimo? Kot veste, je težko krmariti med medosebnimi napetostmi in družinskimi ranami, a najboljši način za zmanjšanje morebitne napetosti je, da priznamo resnico in prosimo za usmiljenje.
Mame morajo sprejeti, da so njihovi sinovi moški in možje. To pomeni, da se mora mama na nek način podrediti sinovi avtoriteti v njegovem domu in nikoli ne sme poskušati vplivati na odločitve, ki jih sprejema v svoji družini. Nad njim nima več nadzora. Imela je svojo priložnost, zdaj pa je sin odrasel moški. Nikoli ne sme govoriti slabo o njegovi ženi, da bi obnovila vez s sinom, nikoli v njem ne sme vzbujati krivde, da bi ga zvabila nazaj k sebi ali da bi naredil to, kar ona misli, da je prav.
Sinovi se morajo oklepati svojih žena in ne smejo povzročati nepotrebne napetosti s tem, da bi se na primer s svojimi mamami pogovarjali o stvareh, ki se jih ne bi pogovarjali s svojimi ženami, ali pa da bi – kot bi bili še vedno fantje – iskali nasvet ali potrditev pri mami. Svoje mame morajo občudovati in spoštovati, kot jim to naroča Bog – a kot moški. Popolnoma pa se morajo predati svojim ženam.
Tudi žene morajo globoko spoštovati svoje tašče in biti hvaležne za svoje može. V tašči bi morale videti svetovalko in z njo graditi prijateljstvo, združene v skupni ljubezni. Navkljub temu da občasno pride do napetosti, so se poročile v to družino, zato je pomembno, da jo spoštujejo. Če mama ne zmore takšnega odnosa in ne zmore "spustiti" sina, lahko žena skuša to razumeti in se osredotoči na vzajemno zaupanje med njo in možem, da ta napetost ne pride med njiju in ne oslabi njune zakonske edinosti.
V vsem tem pa se moramo zavedati, da je Božja volja, da se moški in ženske združijo v svetem zakonu. Vemo, da so sad te združitve otroci, da so vsi ti odnosi dobri in so lahko sveti in vir življenja. Tudi morebitne ovire so priložnost za zbližanje in večjo ljubezen, če dopustimo resnici in usmiljenju, da nas razsvetlita, da zmoremo videti drug drugega.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila ameriška izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Urška Vintar.
