Omogočite delovanje Aleteie tudi v prihodnje in nas podprite. Naša prihodnost bo tudi vaša.
V času, ko se je ogromno našega komuniciranja in dela preselilo na splet, se zdi, da radi pozabljamo, da ima tudi spletno okolje svoj bonton. Niso vsi komentarji primerni, niti ni primeren vsak način, kako nekaj sporočimo.
Veliko negativnega lahko preberemo na raznih družbenih omrežjih ali med komentarji na portalih. Nekaj pravil v zvezi s tem nam je osvetlila strokovnjakinja za javno nastopanje Vesna Sodnik, ki je razkrila tudi, kakšni smo Slovenci v spletni komunikaciji.
Slovenci smo znani po tem, da smo v živo dokaj zadržani v komunikaciji, v izražanju mnenja. Ali si več "upamo" na spletu? Kako ocenjujete našo spletno komunikacijo in bonton?
Če povprašate tujce, ki živijo ali delajo pri nas, vsi po vrsti rečejo, da smo Slovenci prijazni in vljudni ljudje, a imamo težavo z javnim izpostavljanjem. To zagotovo drži, če govoriva o nekoliko starejši generaciji. Nove generacije, na primer milenijci, so namreč že zrasle v svetu, kjer je samopromocija ena ključnih (spletnih) veščin, četudi morda primanjkuje vsebine.
Kljub temu se mi na splošno zdi, da smo vsi precej bolj pogumni, ko gre za komunikacijo na spletu. Morda je razlog za to občutek navidezne nedotakljivosti na spletu, še posebej, če ste skriti za psevdonimi ali profilom, ki ničesar ne razkriva.
Hitro se na spletnih forumih, pod članki ali osebnimi objavami najdejo posamezniki, ki verjamejo, da je njihovo mnenje vredno javne delitve, čeprav je žaljivo, provokativno ali pravo jezikovno skrpucalo.
Zame takšne objave povedo več o njihovih avtorjih kot o vsebinah, ki jih komentirajo.
Pa vendarle se pogosto zdi, da je negativnih komentarjev in odzivov več.
Posamezniki niso splošno pravilo za slovensko komunikacijo na spletu. Način komuniciranja posameznikov v veliki meri določa tudi narava samega kanala. Sama sem že pred časom prenehala slediti Twitterju, kjer ljudje nič več ne "čivkajo" svojih mnenj, temveč se je vse skupaj prelevilo v (zlasti politično) "bevskanje".
Instagram in Facebook sta po drugi strani bolj umirjena, čeprav je zlasti slednji pogosto prizorišče žolčne izmenjave mnenj, ko je govora o kakšni pereči temi, kot so na primer cepiva, vzgoja, sprejemanje drugačnosti … Instagram pa je postal pravi poligon za preizkušanje jezikovnih spakedral novodobnih vplivnežev.
Od tega, s kom se na spletu družite, koga spremljate in kaj sami objavljate, pa je seveda najbolj odvisno, kakšna bo vaša izkušnja in kako boste ocenjevali raven komunikacije.
Zdi se, da si ljudje na spletu več upajo, saj so skriti za vzdevek, ki jim zagotavlja anonimnost. Bi si enake besede (če je komentar negativen, morda celo sovražno nastrojen) sploh upali izreči tudi v živo?
Verjamem, da večina tega ne bi bila zmožna, saj opažam, da imajo ljudje pri nas izziv dobro zagovarjati svoje stališče, če jim nasproti stoji sogovornik z utemeljenimi argumenti. To je seveda povsem logično, saj se umetnosti dialogike nikoli nismo učili, zato v komunikaciji posegamo po stvareh, ki jih poznamo – pasivnosti, agresiji, manipulaciji ...
Vsak spletni pogovor se zato hitro prelevi v žalitve na osebnem nivoju, predalčkanje in stereotipiziranje, na koncu pa se konča z ugotovitvijo, da se tej osebi "itak ne da ničesar dopovedati".
Komentiranja ljudi, ki so skriti za različnimi vzdevki, na raznih forumih in medijih ne jemljem resno, kaj šele osebno. Po mojih izkušnjah gre predvsem za izražanje frustracij, ki jih ti posamezniki doživljajo na lastni koži. To je prenašanje negativnosti na druge, nič hudega sluteče ljudi, ki se pač znajdejo na njihovem spletnem obzorju.
Kako naj na spletu komuniciramo kristjani, da bomo pravi oznanjevalci in da ne bomo delali negativne "reklame" za našo vero, ampak ravno obratno?
Odlično merilo, ki se ga v komunikaciji držim tudi sama, je tako imenovano Sokratovo sito.
Ali je stvar, ki jo želim povedati oz. zapisati, resnična, dobr(onamern)a in dejansko potrebna?
Za medsebojno sobivanje je dobro imeti v mislih, da ima vsakdo izmed nas svojo zgodbo, ki je nikoli v celoti ne poznamo. Zato pristopajmo do ljudi s toplino, spoštljivo in odprto, da sploh lahko uzremo njihov notranji svet.
"Soljenje pameti" ali pravičništvo še nikoli nista nikogar prepričala, kvečjemu sta vzbudila odpor, kajti komu pa je všeč, da se mu "pametuje"? Bolj navdušujoče so zgodbe in izkušnje ljudi, ki živijo svoje vrednote ter jih oznanjajo prek svojih dejanj in besed – pokončno, pozitivno in prijazno.
Katera so bistvena pravila spletne komunikacije, t.i. spletni bonton?
Čar interneta je, da vse informacije lahko dobimo relativno hitro in preprosto. To naj velja tudi za našo komunikacijo, odzivnost na spletu. Predlagam, da elektronsko pošto redno pregledujete (vsaj enkrat dnevno) in nanjo ažurno odgovarjate. Če spletne kanale uporabljate za komunikacijo s svojimi strankami in poslovnimi partnerji, lahko uredite tudi predprogramirane avtomatične odzive, da se vaši kanali vedno odzovejo na povpraševanja ali vprašanja, četudi ste na počitnicah.
Ko ge za zasebno komunikacijo, velja kratko opozorilo: na spletu resnično zasebne komunikacije skorajda ni, saj se vaši zapisi beležijo in shranjujejo na najbolj nepredvidljivih mestih. Držite se odličnega slogana, ki ga je pred leti skoval Aljoša Bagola: "Ne objavi, kar te lahko gnjavi."
Tudi če je vaš zapis zdajle res zabaven, kako ga bodo ljudje prebrali čez deset let, ko se boste prijavljali na resno službo? Če so vaše objave resnično zasebne narave, predlagam zaprte kanale, ne pa npr. objave na Facebook profilu (še zlasti, če gre za profil druge osebe, kar posega v njegovo osebno integriteto). Podobno velja za "čustvenčke", ki delujejo zelo sproščeno, zato jih uporabljajte zmerno.
Vse pa je seveda odvisno od tega, s kakšnimi vsebinami se ukvarjate in koga nagovarjate – če govorite mladim, jih boste s pretirano knjižno slovenščino in "zategnjenostjo" odbili. Za starejše generacije pa bo preveč rožic, smeškov in slenga delovalo zelo nestrokovno.
Kako uspešno izpeljati spletno predavanje, konferenco, sestanek? Na kaj moramo biti pozorni?
Na spletu najdete veliko napotkov za dober konferenčni klic ali nastop prek kamere. Ker je treba razmisliti o precej stvareh, sem sama napotke za moje stranke in poslovne partnerje zbrala kar v praktičnem spletnem priročniku.
Na splošno velja za spletne sestanke in nastope enako, kot velja tudi za dejanske – najbolj pomemben del je dobra (pred)priprava, ki zagotovo tudi odlično izvedbo. Preverite vso opremo, ki ji boste uporabili, saj rada zataji v zadnjem trenutku. Ključni deli dobrega nastopa so tudi prava obleka (ni vsaka barva pravi izbor za pred spletno kamero), primerno ozadje in kakovostna osvetlitev, ki lahko vašo vsebino spremenijo bodisi v sproščen klepet s kavča ali pa v strokovno predavanje.
Oglejte si sliko, ki jo bodo videli vaši gledalci in jo prilagodite tako, da pokaže prave stvari (npr. vašo knjižnico, lepo ozadje, logo podjetja ...). Poskrbite tudi za morebitne moteče zvoke, ne pozabite opozoriti udeležencev, naj izklopijo svoje mikrofone in za stol, na katerem se ne boste pozibavali.
