“Najstnikom sem želela pokazati, da ni nič narobe, če jim je kaka stvar težka ali jim ne uspe takoj”

"Niti slučajno si nisem predstavljala, da bo takoj po izidu toliko tako dobrih odzivov," je vesela Lucija Čakš, avtorica skavtskega romana Potem pa Svizci zavijejo … Skavtinja je že 25 let. Poznate jo kot urednico revije #najst, med drugim piše še za Našo družino, Aleteio, Domovino in Iskrene, pri katerih je izšel tudi njen knjižni prvenec. Prva knjiga, verjamemo, ne bo tudi zadnja.

Kako in kje je žena, mama treh otrok, urednica in ustvarjalka pri vrsti medijev našla notranje rezerve časa, da je ob vseh nalogah ustvarila še roman?
Knjigo sem si res močno želela napisati. Ta želja me je gnala, da sem se tudi v prostem času, ko bi lahko brala ali si ogledala kak film, usedla za računalnik in "klofala" po tipkovnici.

Sprašujejo me, kako sem lahko knjigo napisala v koronačasu. Zelo lahko! Otroci popoldan niso imeli obveznosti, nikogar mi ni bilo treba nikamor voziti. Ni bilo rojstnih dni, nastopov, zaključkov … Otroci so se igrali na gugalnici in trampolinu, jaz pa sem v dnevni sobi pisala. Zaradi korone sem imela za pisanje celo več časa! Z ustvarjalnega vidika je bilo leto 2020 zame kar dobro.

Ta čas potem ni šel na račun spanja?
Ne, jaz moram biti naspana. Če nisem, potem tudi nisem ustvarjalna.

Kje se poleg na primer vztrajnega premagovanja ovir na poti še kaže življenjskost zgodbe?
Prek odnosov z ljudmi, ki jih srečajo. Podobna je bila tudi moja izkušnja. Ljudem je vedno zanimivo videti skupino najstnikov, ki so nekje sami. To ni več nekaj običajnega. Hotela sem "zapakirati" svojo izkušnjo, kako prijetni so lahko stiki z neznanimi ljudmi na poti.

Vsakemu liku sem dala tudi kako svojo pomanjkljivost, negotovost. Kateri ima katero, pa ne bom povedala. :) Najstnikom sem želela pokazati, da ni nič narobe, če jim je kaka stvar težka ali jim ne uspe takoj ali pa so glede česa negotovi.

Od svojega sedmega leta si skavtinja. Lahko podeliš kako prigodo iz svojih skavtskih let?
Kot Anže sem postala vodnica pri 14 letih, tedaj v osmem razredu. To se mi je zdela velika priložnost, čast, po drugi pa tudi velika odgovornost. Skrbelo me je, ali bom imela avtoriteto. Na koncu se je to izkazalo za krasno izkušnjo. Izvrstno smo se imele na sestankih, tabor pa je bil seveda odličen.

Mojim nečakom, ki jim je knjiga posvečena, sem veliko razlagala skavtske prigode. Njim je najbolj všeč to, da sem na poletnem taboru napravila veščino molčečneža, da sem bila 24 ur tiho. Težko razumejo, da mi je to uspelo. Ampak mi je! :)

Katere druge anekdote imajo tesno povezavo s tvojim doživljanjem?
Geotrikotnik, s katerim fantje po sili razmer jedo sladoled, ima tesno vez z mojimi skavtskimi spomini. :)

Število likov spominja na serijo Pet prijateljev. Pridih pustolovstva pa na Zveste prijatelje. Je bil cilj med drugim tudi ustvariti pustolovski roman s katoliško-skavtskim pridihom?
V življenju nisem prebrala niti ene knjige Petih prijateljev. Torej idej nisem črpala od tam. Iz zbirke Zvesti prijatelji pa dve ali tri. Eden mojih skavtskih voditeljev je bil sošolec sina Bogdana Novaka. Povedal nam je, da je Novak sina kar dobro umestil v svojo knjigo. Jaz sem želela, da liki zaživijo s svojimi osebami, ne pa da "kopiram" svoje otroke.

Zakaj ta skavtski roman ni le za skavte?
Dogodivščine so splošno človeške. Vsi se česa bojimo, smo razočarani, prepričani, da moramo neko stvar urediti sami … Zato je knjiga lahko zanimiva vsakomur. Mislim, da se v njej znajde tudi nekdo, ki nima skavtske izkušnje.

Kako so se rojevali liki?
Zelo mi je všeč, kar je dejal Prešernov nagrajenec Feri Lainšček. Da moraš namreč like dobro spoznati, zlesti jim moraš pod kožo in oni tebi. Vzljubiti jih je treba. Ti fantje so se mi hitro "narisali".

Ko sem imela značaje natuhtane, sem se z njimi odpravila na pot. Naredili so kak zavoj, ki ga nisem pričakovala ali želela, a zgodba je bolj ali manj ostala takšna, kot sem jo zastavila na začetku. Poznala sem značaje in si zamislila, kako bi bil videti hajk z njimi. Jasno mi je bilo, kako se bo kdo odzval.

Že pred izidom so ga prebrali številni najstniki. Na kaj so še posebej opozorili?
Na slogovne elemente, tudi slovnične napake, tudi na to, če se jim kak lik ni zdel skladen z značajem. Ena od bralk me je opozorila na "luknjo" v zgodbi, za kar sem ji zelo hvaležna. Zelo fajn je bilo dobiti odziv na dele knjige. Videla sem, kaj deluje, kaj moram še izpiliti.

Kako dolgo je roman nastajal?
V meni je sicer že precej časa zorela ideja o knjigi. Nisem pa imela v mislih skavtskega romana. Ko so mi pri Iskrenih dali idejo o pustolovskem romanu, sem takoj rekla: skavti. Prišla sem domov iz Ljubljane in takoj sklenila, da jih bo pet, kakšen bo kdo, takoj sem imela imena. No, le Tristana sem najprej želela poimenovati Benjamin, a mu zdajšnje ime bolj pristoji.

V enem mesecu sem imela idejo tako razdelano, da sem začela pisati.  Nato sem od lanskega januarja do maja pisala vsak dan. Potem je sledilo predelovanje in vsa postprodukcija. Prvi rokopis je bil končan v manj kot petih mesecih.

Imela sem res veliko željo. Sedla sem za računalnik in včasih kliknila na Facebook ter si rekla: "Kaj delam? Veliko bolje se imam, ko sem 'skupaj' s svojimi liki, ki jih imam rada, kot pa da brez zveze vrtim kolesce miške in zapravljam čas." Ko sem lahko pisala, sem res uživala. Ni mi bilo težko. Komaj sem čakala, da opravim službene in gospodinjske dolžnosti, da sem se lahko vrnila za računalnik in napisala nadaljevanje zgodbe.

Je oznaka na koncu knjige Zbirka: Svizci 1 že namig za drugo knjigo?
Želja obstaja, ideje tudi, ni pa vse odvisno le od mene. Bom pa neizmerno srečna, hvaležna in počaščena, če bom lahko še kaj napisala o skavtih. Ker res uživam ob pisanju o njihovih dogodivščinah.