Abby Johnson, nekdanja direktorica bolnišnice za splav in junakinja filma Nenačrtovan, v svoji knjigi Stene bodo jokale prikazuje zgodbe zaposlenih, ki so opustili delo na področju splava, in tistih, ki so se odločili za splav. Vse zgodbe so resnične, čeprav bi si na trenutke morda želeli, da bi pripadale svetu literarne fikcije
Omogočite delovanje Aleteie tudi v prihodnje in nas podprite. Naša prihodnost bo tudi vaša.
Naslov knjige Abby Johnson se navezuje na film Če bi stene lahko govorile, ki prikazuje zgodbe žensk, predstavljene na način, da bi dobil gledalec občutek, da je bil splav zanje edina možna rešitev. Abby prikaže drugačno resničnost. Njeno sporočilo nosi upanje in zagotovilo, da se vse da premagati s pravico in ljubeznijo.
Preberite še:
Njena babica je mamo nagovarjala k splavu. Toda zahvaljujoč Mariji se je zgodil čudež
Nekdanji zaposleni v bolnišnicah za splav
Motivacija ljudi, ki so se odločili za delo na področju splava in so svoje izkušnje delili v knjigi, je bila različna. Nekateri prihajajo iz družin, kjer se splav obravnava kot zločin in so se s tem pogledom dolgo strinjali. Pozneje pa so nekako morali preživljati družino, iskali so službo in ko se je izkazalo, da je edina možnost zaposlitve delo na področju splava, so jo sprejeli. Na začetku jim bilo dodeljeno delo v pisarni ali kaj takšnega, kar s splavom nima neposredne povezave, sčasoma pa so začeli dobivati tudi drugačne naloge.
Drugi so iskreno želeli pomagati ženskam in so verjeli, da jih na tak način podprejo v najtežjem položaju. Spominjajo se občutkov moči, skupnosti in borbe za dobro stvar, ki so jih spremljali pri prizadevanjih v podporo splavu.
Pa vendar so sčasoma vsi prišli do istih zaključkov in nemudoma prenehali delati na kliniki za splave.
Preberite še:
Od zagovornice splava do borke za pravice nerojenih
Angiejin deveti splav
Ne pripovedujejo le o svojih izkušnjah, ampak tudi o zgodbah žensk, ki so bile naročene na poseg. Ena izmed njih je bila Angie.
Prišla je na deveti splav, kar je zmotilo celo nekatere izmed bolj občutljivih delavcev. Ona pa se je kot vsakič poprej počutila popolnoma dobro, z zaposlenimi je zbijala šale. Pošalila se je, da bi bilo najlažje, da ji na recepciji kar natisnejo kartico in ji vsakič preprosto spremenijo datum.
Proces je bil zanjo rutinski. Ko je zdravnik poseg zaključil, je eno izmed medicinskih sester vprašala, če bi lahko iz gole radovednosti videla, kako “to” (splavljeni otrok) izgleda. Čeprav bi bil v primeru ostalih pacientk odgovor negativen, pri Angie nihče ni pričakoval nikakršnih težav. Njen splavljeni otrok je bil star 13 tednov.
Dolgo je nepremično gledala to, kar so ji pokazali. Naenkrat pa je začela kričati: “To je otrok! To je bil moj otrok! Kaj sem storila?” je ihtela. Ostale pacientke so zajokale skupaj z njo. Da bi jo pomirili, so jo pospremili do postelje, vendar ni prav nič pomagalo. Prosila je, da bi otrokovo truplo odnesla domov in ga pokopala, ampak v to niso privolili. Ponjo je prišel fant in ko sta odhajala, sta oba jokala. Kako se je odvila njuna usoda, ni znano.
Preberite še:
Po štirih splavih in odsotnosti Boga je postala zagovornica življenja
Otrok je živ. “To je Božji znak!”
Melanie ni imela denarja za splav, zato je nameravala uporabiti sredstva, ki ji jih je dala prijateljica. Ko je o tem povedala zaposleni na kliniki, ji je ta ponudila velik popust za farmakološki splav. Mislila je, da na ta način pomaga mlademu, prestrašenemu dekletu, obenem pa ščiti njeno zdravje.
Kot je bilo dogovorjeno, je Melanie po zaužitju abortivnih sredstev prišla na kontrolni pregled. Med ultrazvokom pa se je izkazalo, da otrok še vedno živi! Na začudenje vseh si je Melanie oddahnila, ko je to novico slišala in si na trebuh z zaščitniško gesto položila roke. Kljub napeljevanju na kirurški splav in nenehno telefonsko zvonjenje v prihodnjih dneh se s tako rešitvijo ni več strinjala. “To je znak od Boga. Tega ne smem storiti. Ne bi se smela poskušati znebiti svojega otroka,” je dejala.
Ob prebiranju knjige lahko začutimo obžalovanje, ki ga čutijo tako dekleta, ki so se odločila za splav, kot tudi klinični delavci. Hkrati pa predstavljene zgodbe utrjujejo prepričanje, da ima ljubezen moč premikati tudi najtrša srca.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila poljska izdaja Aleteie. Prevod in priredba: Jezikovno Mesto
Preberite še:
“Zaradi svojih dejanj me že zdavnaj ne bi smelo biti več na tem svetu, a Bog me je rešil”
Preberite še:
Zasvojen s pornografijo je dopustil splav svojega otroka
Preberite še:
Nosečnost pri 16 in nato splav. “Bala sem se, da me bo Bog kaznoval za to, kar se je zgodilo”