Ali drži, da ima prvi otrok v družini največ zadolžitev, najmlajši pa je najbolj razvajen?

Vrstni red rojstev otrok v družini vpliva na osebnost in odnose. Kako lahko starši vsakemu otroku pomagajo, da bo zacvetel?

Prvorojenec, drugi otrok, edinec ali srednji otrok … Kakšen vpliv ima vrstni red rojstev na otroke in kako se pri vzgoji lahko izognemo večjim napakam? O tem je spregovorila Françoise Peille, francoska klinična psihologinja in specialistka za otroke in adolescente.

Preberite še:
Mama, ki ruši tabuje: prvega otroka je rodila pri 19 letih, zadnjega pri 41

Ali s prvorojenci vedno ravnamo kot s kralji?

Prvorojenec ima posebno mesto. To je otrok, ki par spremeni v ljubečo družino. Skupaj odkrivajo nov način življenja. Večina prvorojencev stremi k popolnosti in podpira avtoriteto. So naravno odločni in usmerjeni v izvajanje nalog. Študije kažejo, da dosegajo višji akademski in intelektualni uspeh kot njihovi mlajši sorojenci. Ker imajo izkušnje vodenja in mentorstva, kot odrasli pogosto zasedajo vodilne funkcije. Skoraj polovica vseh ameriških predsednikov je bila prvorojencev.

Toda medtem ko drugi otroci sledijo staršem, so prvorojenci lahko jezni in niso pripravljeni deliti starševske ljubezni z njimi. To zanje pomeni dramatično spremembo. Največjo napako pogosto delajo starši pri najstarejših hčerah (fantom je navadno prizaneseno), ki se pritožujejo, da morajo opravljati različna gospodinjska dela in skrbeti za svoje mlajše sorojence. Nekatere prvorojenke se pravzaprav spremenijo v male “mame”. Tudi njim moramo pustiti otroštvo, saj je to edino otroštvo, ki ga imajo. Na splošno pa starši prvorojencem dajo preveč odgovornosti, kar sicer lahko dvigne njihovo samozavest, lahko pa jim tudi vzame pogum, če imajo občutek, da ne dosegajo pričakovanj staršev.

Preberite še:
Tako lahko otroku pomagate najti pravo mesto med sorojenci

Ali je drugi otrok vedno tekmovalen?

Drugi otrok pogosto tekmuje za privilegirano mesto prvorojenca. Če je med njima majhna starostna razlika (približno dve leti), je starejši otrok tisti, ki je lahko ljubosumen, saj oba potrebujeta enako mero pozornosti. Če je starostna razlika večja, lahko prvorojenec prevzame vlogo velikega brata ali sestre, kar ima tudi nekatere prednosti.

Mesto drugega otroka je v veliki meri odvisno od spola. Če je spol drugačen od spola prvorojenca, je za starše to novost in bodo z njim ravnali enako kot s prvorojencem – do njega bodo enako obzirni, v zameno pa ne bodo toliko zahtevali.

Kaj pa srednji in predzadnji otrok?

Mesto srednjega otroka v družini ima svoje prednosti in slabosti. Srednji otrok ni tako razvajen kot zadnji, niti ni deležen takšne pozornosti kot njegovi starejši sorojenci. Če je dobro prilagojen, bo enkrat našel prednosti v družbi starejših otrok, spet drugič pa v družbi mlajših.

Za otroka, ki je predzadnji, ni tako pomemben vrstni red rojstev, ampak bolj to, kako z njim ravnajo njegovi starši. Vsak otrok mora imeti svoje posebno mesto v družini ali pa se bo upiral in neprimerno vedel, da bi pritegnil pozornost. Obenem pa se starši ne smejo počutiti krivi, če imajo vsakega otroka radi na svoj način. Nimajo jih radi manj, le na drugačen način. Otrok nikoli ne vzgajamo enako, ker so si med seboj različni. Z njimi ne moremo delati enako, ker ima vsak izmed njih svoje potrebe.

Preberite še:
Dojenček na poti. Kaj storiti (in česa ne), da bi ga sorojenci vzljubili?

Ali je zadnji otrok vedno najbolj razvajen?

Z najmlajšimi otroki navadno ravnamo kot z “dojenčki” in tako ostane celo življenje. Velikokrat starejši otroci rečejo najmlajšemu: “Nam je bilo precej težje kot tebi.” Najmlajši otrok je pogosto središče pozornosti, je scrkljan in razvajen. Tak otrok, ki živi v veliki družini, se zna dobro spopadati s težavami in lahko razvije odlične socialne sposobnosti, in sicer zato, ker ima zgled v sorojencih.

Zato so na splošno najmlajši otroci kar uspešni in so najbolj samozavestni od vseh otrok, razen če se znajdejo v nezavidljivih okoliščinah; na primer, če so njihovi sorojenci do njih nasilni ali pa so starši že prestari in nimajo več dovolj energije za vzgajanje ter jim puščajo preveč svobode. To je morda razlog za sanjavo naravo zadnjih otrok. Toda prilagodljivosti, ki jo otroci potrebujejo, ne smemo nikoli zamenjati za to, da se z njimi prenehamo ukvarjati.

Ali vsi dvojčki posnemajo drug drugega?

Če dvojčki nimajo drugih sorojencev, so drug do drugega pogosto zelo empatični. Eden od njiju je v odnosu vedno dominanten in starši se morajo potruditi, da tega še ne poslabšajo. Otrokom morajo dovoliti, da sami opravijo z medsebojno tekmovalnostjo in rešijo spore, razen če vse skupaj postane preveč resno. Sicer pa vmešavanje staršev v takšnih situacijah ni nikoli dobro. Pogosto trden odnos med dvojčkoma v odraslosti izvira prav iz te tekmovalnosti in prepirov.

Preberite še:
Brata dvojčka sta na isti dan skupaj stopila na pot duhovništva

Kaj pa edinci?

Edinci so oboževani kot prvorojenci in razvajeni kot najmlajši otroci. Na splošno edinec odrašča obkrožen z ljubečimi odraslimi. Tem otrokom so pomembni dosežki, so ustvarjalni in odprti za svet okrog sebe. Že v zgodnjem otroštvu se naučijo navezati stik z odraslimi, težko pa jim je navezati stike z vrstniki.

Nekateri starši postanejo celo preveč zaščitniški in ne dovolijo, da bi se njihovi otroci prosto družili z drugimi otroki. Večinoma pa so edinci precej samozavestni, ker imajo monopol nad čustvi svojih staršev. Lahko zacvetijo in so uspešni ali pa postanejo preveč kritični in si povsem uničijo življenje, če ne uresničijo pričakovanj in sanj svojih staršev.

Avtorica prispevka je Clémence Barral.

 

Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila ameriška izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Urška Vintar.

Preberite še:
“Presenečena sem nad dobrosrčnostjo ljudi. Odkar sem v Sloveniji, sem od vseh deležna le dobrote”

Preberite še:
Kako stimulirati otrokove možgane že od prvega dne

Preberite še:
Se v vsakdanu niti malo ne zabavate? Pozor, vaše življenje je ogroženo