Marjeta Bec “poroča” o letošnjem posebnem, izolacijskem božiču v sedemčlanski družini
Omogočite delovanje Aleteie tudi v prihodnje in nas podprite. Naša prihodnost bo tudi vaša.
Kako božič in pripravo nanj v času izolacije doživlja Marjeta Bec, žena in mama petih otrok ter sodelavka gibanja Družina in Življenje?
Čemu ste v letošnjem adventu v vaši 7-članski družini posvetili največ pozornosti? Ste si napravili kake originalne, lastne običaje, tradicijo?
V resnici si nismo zadajali novih adventnih ciljev. Zdi se mi namreč, da smo v času, ko se je treba vrniti k osnovam. V adventnem času smo pri večerni molitvi prižgali adventni venček in zmolili angel gospodov, molitev, ki je tipična za ta čas. Vse ostalo – prošnje, zahvale za dan in drugo – je pa pri nas kar klasika tudi zunaj adventa.
Pomembno se mi zdi, da stvari ne počnemo zaradi tradicije, ampak zato, da se ob njih povežemo. Če se ne, tudi tradicija ne pomeni popolnoma nič.
Ponavadi je za širše občinstvo božič tudi družinski praznik, ko se družine zberejo skupaj in malce odložijo vsakodnevno tekanje naokrog. Letos pa je situacija drugačna – skupaj smo že toliko časa, da je včasih pravi izziv si ne iti na živce. Kako je v tako vzdušje vstopil čar božiča, miru?
Nasičenost precej občutimo. Predšolska otroka sta glasna, polna energije, polna hiša ju je. Včasih, ko pride mož domov, si otroke “razdeliva” in gre eden ali drugi z dvema, na primer tistima, ki še posebej potrebujeta odmik in mir, ven. Pomembno se mi zdi, da znamo presoditi, ali moramo biti skupaj za vsako ceno ali lahko del dneva preživimo tudi ločeno. Če z možem začutiva, da komu ta “šunder” res preseda, se potrudiva, da mu omogočiva vsaj kakšno uro miru, tudi tako, da lahko ostane sam doma, ostali gremo pa na sprehod.
Prejšnja leta je bil adventni čas sestavljen iz nenehnega tekanja. Nastopi, delavnice, vaje … Ni bilo dne, ko ne bi imeli poleg običajnih dejavnosti še kake zraven. Tega dirkanja ne pogrešam. Letos smo se lahko zvečer zbrali pri božični devetdnevnici (na spletu, op. a.), ne da bi morali zato “špricati” kaj drugega.
Otrokom pri molitvi vedno rečem, da si želim, da bi se vsak od nas trudil drugemu pomagati, da bi nam bilo vsem lepo. Da ne pomisliš le nase, na svojo slabo voljo. Čutim, da imamo včasih drug drugega tako poln kufer, da gre le za preživetje in nas ne zanima, kaj se dogaja z drugim. Takrat je potrebno najti način, da si malo “odpočijemo” drug od drugega.
Preberite še:
“Če si polikan, popoln, izrivaš Boga iz svojega življenja, ker ga ne potrebuješ več”
Kako vas božič letos osebno nagovarja? Kako ga doživljate, kaj vam sporoča?
Bistveno manj se ukvarjam z zunanjimi pripravami, kaj vse je treba narediti, pospraviti, okrasiti. Če že delamo kaj, delamo res zase. Da se bomo mi dobro počutili in nam bo lepo. Ne pa zato, da bi koga navdušili. Mame objavljajo, kako pečejo piškote … Mi smo jih v adventu le enkrat. Pa še to iz razloga, ker sta bila mlajša otroka tako sitna, da sem ju morala zaposliti. Piškotov pa je zmanjkalo še isti dan. 🙂 Ni jih bilo časa fotografirati. Zaradi tega se niti slučajno ne sekiram, ker pri nas to ni bistvo.
Preberite še:
Zakaj bo letošnji božič res lep? Ker ne bo “popoln”
Korono lahko razumemo tudi kot “štalo” letošnjega božiča – njegovo bornost, ubogost, podiranje načrtov?
Jaz sem človek načrtov. Ti me pomirjajo. Če imam načrt, se počutim varno. Korona me uči tega, da prav nič ni v mojih rokah. Ampak res nič. Čez noč so se zaprli vrtci in šole in še marsikaj. Hvaležna sem za to “šolo”. V njej se naučiš, da ni treba imeti vsega načrtovanega in da pride do tebe ravno dovolj milosti, da zmoreš, ko je treba nekaj speljati. Čeprav prej nisi bil pripravljen in se je treba nenehno prilagajati.
Ko smo v predkoronskih časih z zborom peli pri maši, sem imela tremo že teden dni prej. Kaj bi zdaj dala, da bi lahko peli! Verjetno se ne bi niti pol toliko sekirala, če bi šlo kaj narobe. Perspektiva se popolnoma obrne! Ugotoviš, da se neke popolnosti ne moremo iti. Soočen si z najslabšim, kar imaš v sebi. Naučila sem se, da nisem gospodar ničesar.
Če kje, bi bila rada vplivnež v svoji družini. Tu me nihče ne posluša. 🙂 Kako lepe misli beremo na spletu. Napisati je lahko. Kaj pa živeti jih? Tega pa ne moremo brez Božje pomoči. Nismo vsemogočni.
Katere božične “nauke” so vam pripravili vaši otroci?
Zdaj še toliko bolj občutim, kako nam otroci nastavljajo ogledalo. Težimo jim, naj gredo stran od ekranov. Koliko pa je to naša težava? Ugotovila sem, da so otroci najbolj sitni tedaj, ko smo fizično skupaj, jaz pa čustveno in miselno nisem z njimi.
Preberite še:
10 nasvetov, kako lahko pri pripravi na božič pomagamo ostarelim
Dopoldne praktično ne morem narediti nič za službo. Kdo od otrok pride nemudoma za mano. Kadar imam kak službeni klic, se skrivam po hiši. 🙂 Ko začutijo, da nisem več z njimi, zahtevajo vso pozornost. To je neverjetno naporno. Morala sem se sprijazniti s takšnim razporedom službenega dela, da nisem vselej dosegljiva, čeprav sodelavci pri Družini in Življenju to razumejo.
Dopustiti sem si morala, da nisem več dosegljiva na klik. Tega so me otroci naučili in me še vedno učijo. Da otroka, ko te nekaj vpraša, dejansko slišiš. To čutijo, ne moreš jih prinesti okrog. Želim si znati delati le eno stvar naenkrat, ne pa sto stvari. Na zunaj si, če hkrati delaš za službo, skrbiš za otroke, zraven pa še kuhaš, sicer res videti zelo organiziran in učinkovit, ampak to zahteva velik davek. Veliko bolj siten in iztrošen si. Ni vredno.
“Ni težko ves dan kuhati, pospravljati, zlagati perilo. Težko je, ker se po celem dnevu dela nikjer nič ne pozna. Korito je (spet) polno posode, koš je spet poln umazanega perila, po tleh so drobtine,” ste zapisali v eni svojih odmevnih objav na Facebooku. Kako vam sami – mož je v službi – uspeva “porihtati” pet otrok?
Ko sem večino dne sama z njimi, mi je težko, ko me otroci potrebujejo na čustveni ravni. Ko jih je hkrati v stiski več. Eden me potrebuje za šolo, drugemu je dolgčas, tretji ima tretje težave … Tu me velikokrat zmanjka in se počutim kot slaba mama. Otrokom ne zmorem dajati varnosti in mirnosti, ki ju najbolj potrebujejo. Ko so otroci “na obratih”, bi jim morali mi vlivati mirnost. Lahko je reči, izjemno težko pa izpeljati.
Preberite še:
Skrivnost Inuitov, kako se učinkovito odzvati na jezne izpade otrok
Velikokrat povzdignem glas. Zadnje čase sem se naučila, da ko začutim, da bi zakričala, rečem otrokom: “Zdaj bom preštela do tri, nato pa zakričala.” Če lahko počakam do tri, se bom lahko tudi umirila. Obenem pa je to za otroke tudi nekakšno zadnje opozorilo, da se morajo umiriti. Ne želim početi tega, a naučiti se moramo, da nismo popolni.
Najprej moramo odpustiti sami sebi, Bogu priznati, da smo padli in hkrati za odpuščanje prositi tudi otroke. Velikokrat jim priznam, da česa nisem naredila prav. Rečem jim: “Tudi ko sta ati in mami huda, povzdigneta glas, to ne pomeni, da vas nimata rada.” To jim moramo vedno znova sporočiti. Sami pa imeti pred očmi, da tudi ko pademo, nas ima Bog še vedno rad.
Velikokrat se dojemamo po človeško, da ko naredimo nekaj narobe, smo grozni starši. Tu bi se morala poznati razlika med družinami, ki imajo vero, in tistimi, ki je nimajo. Kristjani ne padamo vse globlje, ampak imamo vselej možnost začeti od začetka, saj Bog nikoli ne obupa nad nami.
Preberite še:
Mladi vdovec: “Ko me ljudje srečajo samega s tremi otroki, mislijo, da sem ločen”
Kje so vaši osebni, zakonski in družinski bonusi, pridobitve koronačasa?
Naučila sem se prepuščati in izročati. Na novo spoznavam svoje meje, pluse in minuse. Pri otrocih prepoznavam talente, ki jih prej nisem v tolikšni meri. Tudi kake pomanjkljivosti. Lepo je bilo, ko je pri miklavževanju sodelovala vsa družina: razveselili smo druge in se tudi povezali med sabo, se imeli lepo.
Preberite še:
Kako lahko vsak dan na 4 načine posnemamo sv. Jožefa
Vstajate zelo zgodaj. Zakaj?
Ker mož hodi v službo, sem se morala temu prilagoditi. Vstajam ob 4.45, jaz pa nikakor nisem jutranji tip. Da sem bila tega sposobna, sem morala veliko premoliti. Premik je bil zame predvsem v tem, da tega vstajanja nisem dojemala kot žrtev in da tega možu ne “mečem naprej”. Se mi zdi prav, ker moja služba to omogoča, njegova pa ne. Nekoč mi je dejal, da bi tudi on z veseljem vstal ob štirih in delal, če bi lahko. Da ne želi, da se žrtvujem le zato, ker sem mama in se “moram” žrtvovati.
Gre za to, da midva kot zakonca ugotoviva, kakšen delež lahko kdo prispeva, in kaj lahko narediva z ljubeznijo do družine in drug do drugega. Oh, veste, ko mož pride iz službe, ga odločno 🙂 pošljem z otroki ven, saj potrebujem vsaj uro tišine, ne da bi mi kdo zaklical: “Mamiiii!!” Tako si z možem prihajava naproti, brez občutka, da se mora kdo strašansko žrtvovati.
Preberite še:
Odločitev za redovno življenje pri 18 letih: “Doma so mislili, da gre za najstniško muho”
Preberite še:
Bila je zapuščena na smetišču, a je poiskala starše in jim odpustila
Preberite še:
Zgodba duhovnika, ki ima pred seboj le še nekaj mesecev življenja: “Jokal sem ob misli, da ne bom mogel več maševati”