Razvoj priljubljenega kolača sega v obdobje renesančnega papeškega kuharskega mojstra in v katoliški internat iz 16. stoletja
Omogočite delovanje Aleteie tudi v prihodnje in nas podprite. Naša prihodnost bo tudi vaša.
Po svetu poznamo kar nekaj stvari, ki simbolno predstavljajo božič. V številnih državah ljudje okrašujejo božična drevesca, praznujejo ob prepevanju božičnih pesmi in postavljajo jaslice, s katerimi oznanjajo Jezusovo rojstvo.
Za Italijane pa božič ne bi bil božič brez sladice panettone, značilnega božičnega kolača v obliki kupole. Nastanek tega mehkega in precej sladkega peciva z rozinami, oreščki in kandiranim sadjem sega v obdobje Rimljanov, k njegovemu razvoju pa so precej prispevali tudi številni katoličani.
Preberite še:
To je najbolj znana božična sladica na svetu
Odkritje v renesansi
Iz zgodovinskih dokazov vemo, da so stari Rimljani za praznike pekli vrsto kvašenega kruha (panem triticum) z jajci, medom in rozinami. Toda šele v renesansi se pojavi recept za panettone, soroden današnji vrsti božičnega peciva.
Kuharska knjiga Bartolomea Scappija, kuharja na dvoru papeža Pija V. v 16. stoletju, vsebuje recept za kolač, nadevan z rozinami, ki je bil del izbranega jedilnika, pripravljenega za Petrovega naslednika. Panettone, ki izhaja iz izraza “panetto” (štruca), s končnico -one pa pomeni velika štruca, lahko vidimo tudi na sliki Pietra Bruegla starejšega iz 16. stoletja.
Zahvaljujoč tem zgodovinskim sledem danes vemo, da je bil predhodnik današnjega božičnega kruha precej pogost v obdobju renesanse. Toda kdaj je postal tradicionalno božično pecivo?
Podobno kot pri številnih drugih simbolnih jedeh tudi tu obstajajo številne zgodbe in legende. Najbolj priljubljena je ta, da so panettone iznašli na božični večer v 15. stoletju na dvoru Ludovica il Mora v Milanu. Glavni kuhar je pripravljal božično sladico, ki se je zažgala. Toda praznična večerja je bila rešena zaradi iznajdljivosti služabnika Tonija, ki je štruco kruha napolnil z rozinami, sladkorjem in oreščki. Ludovicu il Moru je bil kruh tako všeč, da ga je poimenoval “Pan del Toni” (Tonijev kruh).
Preberite še:
Trije recepti za najboljše božične piškote
Pecivo s tradicijo
Ne glede na to, ali je ta zgodba resnična ali ne, se zdi, da njene korenine niso povsem iz trte izvite. Zahvaljujoč zapiskom katoliškega internata, Boromejske šole v mestu Pavia, vemo, da je do začetka 16. stoletja panettone že postal tradicionalno božično pecivo.
Boromejski kolegij, ki ga je umetnostni zgodovinar Giorgio Vasari označil za “palačo znanja”, je leta 1561 ustanovil milanski kardinal sv. Karel Boromejski, namenjen pa je bil obetavnim dijakom iz revnejših družin. Za dijake so skrbeli in jih vzgajali katoliški duhovniki in profesorji ter številni ugledni teologi, zdravniki in pravniki, ki so že sami zaključili to šolo. Natančni zapiski skrbnikov kolegija povedo, da so dijakom leta 1599 postregli z “božičnim kruhom”, narejenim iz masla, rozin in začimb.
Preberite še:
Priljubljeno pecivo, ki ga je “izumila” katoliška redovnica v 17. stoletju
Za premožne in uboge
Zapiski iz 16. stoletja tudi kažejo, da so milanski peki izdelovali panettone v tednih pred božičem. Prekinili so tradicionalno navado, da za bogate stranke pečejo bel, za uboge pa prosen kruh, in so tako premožnim kot ubogim postregli panettone.
V 18. stoletju je Pietro Verri v svoji Zgodovini Milana panettone označil za značilno božično izročilo. Toda današnjo značilno obliko kupole je znameniti kolač dobil šele v dvajsetih letih prejšnjega stoletja. Zanjo se lahko zahvalimo milanskemu peku Angelu Motti, članu Konjeniškega reda Božjega groba v Jeruzalemu, ki je posnemal kulič, tradicionalni ruski velikonočni kolač.
Danes med božičnimi prazniki zgolj v Italiji prodajo okoli 54 milijonov teh kolačev, tradicionalno pecivo pa je vzljubil tudi papež Frančišek. Odkar je leta 2013 zasedel papeški prestol, prejema poseben panettone, ki ga je prav zanj ustvaril sicilijanski kuharski mojster Nicola Fiasconaro. Pripravljen je z mano, znamenito svetopisemsko sestavino, ki jo najdemo v jesenovem lubju.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila ameriška izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Mojca Masterl Štefanič.
Preberite še:
To so najpogosteje prebirani svetopisemski odlomki v letu 2020
Preberite še:
Kako je najboljši skladatelj vseh časov povezan s Slovenci
Preberite še:
Slovenski ustvarjalci, ki imajo v ponudbi (tudi) izdelke z versko tematiko