Mogoče se je izogniti sporom in doseči rezultate, če bomo določili meje in pravila, ki bodo služila vsem članom družine
Omogočite delovanje Aleteie tudi v prihodnje in nas podprite. Naša prihodnost bo tudi vaša.
Starši otrok ne vzgajamo v osami. Odnos avtoritete, ki ga vzpostavimo s svojimi otroki, je najprej in predvsem dvosmeren, kar pomeni, da moramo pri tem upoštevati njihove sposobnosti. To namreč imenujemo pozitivno starševstvo.
Poleg tega nas papež Janez Pavel II. v svojem Pismu družinam spominja: sprejeti otroka takšnega, kot je; ali to preprosto ne pomeni spoznanja, da nam je Bog zaupal velik dar? “[Starši] bi morali spoštovati svoje otroke, mlade in stare, saj je to temeljni pogoj za kateri koli pristen vzgojni proces.” To je včasih zelo težko storiti, saj smo pogosto slepo zaverovani v lastne ambicije.
Preberite še:
Vzgoja včasih: “Delamo si iluzije in si zatiskamo oči pred bridko resnico, ki se je dogajala”
Izhod iz vzorca prevlade
“Simon je težaven otrok. Z njegovo sestro je bilo pri isti starosti dosti lažje. Vsak večer pred kopanjem čisto znori, to je zelo naporno,” pripoveduje Lidija, njegova mati. Kot vsi starši tudi ona primerja svoja otroka, zaradi česar sina ne more razumeti. Ceniti moramo edinstvenost vsakega otroka posebej, ne glede na njegovo starost, in znova preveriti svojo “starševsko sprogramiranost”, da bi ga bolje razumeli oz. sprejeli. Ameriški svetovalki za starševstvo Jan Faull v njeni priročni in pronicljivi knjigi uspe izreden podvig, saj staršem zagotavlja, da so sposobni vzpostaviti hišna pravila in uveljaviti pravično avtoriteto, obenem pa jim ponuja priročne nasvete, ki so uporabni za vsakogar.
Preberite še:
Trmast, neposlušen, malomaren, pa je vseeno svetnik?
Najprej se moramo umakniti od vzorca prevlade, pri katerem nas zgrešena predstava o avtoriteti zapelje na napačno pot. Če upoštevamo, da kriza avtoritete v družini traja že dlje kot 40 let, smo danes v veliki skušnjavi, da bi v svojih vzgojnih odnosih postali preveč togi.
Starši se danes bodisi preveč zatekajo k dialogu, ki se spremeni v nekakšno upravičevanje, ali pa so neomajni in strogi in jih otroci sploh več ne razumejo. “Ta prehod zaznamuje dve osrednji pasti, ki nam grozita v tem trenutku: pretirano popustljivost in avtoritarnost.”
Preberite še:
Zakaj se koncepta “priden otrok” in “vzgoja” med seboj ne podpirata?
Spretna mešanica besed, razumevanja in zahtev
Da bi se izognili nenehnim pogajanjem in prepovedim, je predvsem pomembno, da si starši in otroci med seboj zaupajo. Prelaganje zahtev na poznejši čas, ker jih otrok čustveno ali razumsko še ni pripravljen izpolniti, ni znamenje šibkosti, temveč dokaz moči. Moč in veličina tistega, ki je podaril življenje, in ki svojega otroka pozna kot osebo.
To je morda resnična pomanjkljivost našega družinskega življenja – pomanjkanje časa: časa za ljubezen, časa za poslušanje, časa za vzgojo. Osvoboditi se moramo napornega tekanja sem in tja ter sprejeti dar otrokovega življenja, ki nam je bil tako velikodušno zaupan.
Avtorica prispevka je Anne Gavini.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila ameriška izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Mojca Masterl Štefanič.
Preberite še:
Kaj storiti, ko se ne strinjate z življenjskimi odločitvami svojih odraščajočih otrok
Preberite še:
Stresna jutra in neobvladljivi otroci? Preverite te nasvete Marka Juhanta
Preberite še:
Kaj se zgodi, če postavljamo otroka v središče?