Kako sem med lockdownom zapadla v hudo depresijo

V vsem, kar sem doživljala, se je pojavljalo močno zavedanje, da je z mano nekaj narobe in da tako ne more iti več naprej

Drznem si reči, da še zdaleč nisem edina, ki jo je leto 2020 spravilo “s tečajev”. Epidemija, lockdown, stalen strah, napetost, spremembe v družbi, spremembe v medsebojnih odnosih, nenehno prežeča grožnja, da se vse skupaj kar ne bo in ne bo končalo, strah za posledice, ki jih bo dogajanje pustilo na naših otrocih … Vse to lahko močno zamaje človekovo duševno zdravje, ne glede na to, kako dobronameren, trden in stanoviten je.

Preberite še:
Covid-19, virus strahu

Ena izmed stvari, ki med težkimi časi, kot so trenutni, lahko izbruhne ali poslabša, je depresija. Pri meni je nastopila prav kot posledica spomladanskega lockdowna in vsega, kar je prišlo z njim. Gotovo da svoje naredi tudi nagnjenost k tej diagnozi, a izrazito tesnobne okoliščine ali travmatski dogodki so lahko tisti sprožilec, ki sicer nekako uravnoteženo tehtnico mentalnega zdravja prevesi v smer bolezni, v mojem primeru depresije.

Začetek: negotovost, šok, tesnoba

Že v začetku leta, ko so prihajale novice z drugih koncev sveta o epidemiji, sem čutila, kot da se na nebu začenjajo zgrinjati črni nevihtni oblaki. Čutila sem pritisk, ogromno napetosti in strahu. Kaj bo z nami? Bomo vsi zboleli, bodo naši bližnji umrli …? Ko smo ostali zaprti doma, je prišlo nekakšno rahlo olajšanje. Vsaj začelo se je, sem si mislila. A ko se je izkazalo, da bo popolna ustavitev vsega, kar mi je nekaj pomenilo (moje delo, šola za otroke, srečanja z ljudmi, prosto gibanje po državi, nedeljska maša, skratka – normalno življenje), trajala nedoločen čas, sem čutila, kako je v meni vedno bolj rastla in se krepila depresija.

Preberite še:
8 simptomov depresije: bodite pozorni nase in na svoje bližnje

Okoliščine, ki so pripomogle k razvoju depresije

Sprva so bili občasni trenutki stiske, ki so postajali vedno pogostejši. K temu je zagotovo prispevalo veliko pomanjkanje miru in časa zase, pomanjkanje običajne rutine in strukture, pa tudi velika skrb za ekonomsko plat medalje. Čutila sem, da je ogroženo stanje mojega posla, ki sem ga iz nič postavila na noge pred desetimi leti ter zanj trdo delala, zdaj pa je bilo na tem, da propade zaradi okoliščin, na katere sama nisem imela popolnoma nobenega vpliva. Nekako sem zdržala, dokler niso šli otroci nazaj v šolo. Potem pa ni šlo več.

Značilnosti depresije

Depresija te zajame, te vsega preplavi in vzame vse, kar si bil. Pusti le lupino, ki se komaj premika, ki ji je napor že najmanjša in najbolj preprosta stvar, kot je zjutraj vstati iz postelje in se nekako privleči do kopalnice ali kuhinje. Nenehen jok, fizična slabost, nemoč, občutek, da te nič več ne veseli, da je vse zelo hudo, da ne boš zmogel. Ob vsem tem pa zavedanje, da to nisi ti, da si nekoč bil drugačen, ter strašanska slaba vest, ker se zavedaš, da vse to vpliva tudi na otroke, partnerja, delo …

Preberite še:
Kaj pomeni “živeti v polnosti”? Kako lahko pridemo do tega?

Ko vidiš, da ne zmoreš več sam

Rada bi izpostavila, kako pomembno je, da je človek do sebe popolnoma iskren, v stiku s svojim doživljanjem in da si je sposoben priznati, kdaj ne zmore več sam. Kajti pride do točke, ko te depresija začne presegati.

V vsem, kar sem doživljala, se je pojavljalo močno zavedanje, da je z mano nekaj narobe in da tako ne more iti več naprej. Ne kot samodestruktiven občutek, temveč kot neka notranja iniciativa, da sem na nek način segla po pomoč in se zanjo tudi odločila. Ni bilo lahko narediti prvega koraka, a vedela sem, da sama ne bom več zmogla. Bolezen je šla prek tiste meje, kjer bi si lahko pomagala sama.

To lahko trdim s stoodstotno gotovostjo, saj sem delala vse “prav”: veliko sem molila, skrbela za spanje, primerno hrano, prehranska dopolnila, ogromno smo bili z družino v naravi in na svežem zraku, premišljevala sem o vsem in se tudi pogovarjala z drugimi. Pa ni šlo več. Vedela pa sem tudi, da Bog zame želi, da živim polno in srečno. Depresivna jaz pa nisem živela ne polno ne srečno, temveč sem samo še životarila.

Preberite še:
3 orodja za boj proti tesnobi v času pandemije

Poiskati pomoč in jo sprejeti

Prvi korak je torej, da si poiščeš pomoč. Drugi pa je, da jo tudi sprejmeš. Kar pomeni zaupati strokovnjaku, ki ima veliko izkušenj, da ti bo pomagal in da bo predlagal določene rešitve (zdravljenje, terapija, …), ki bodo pripomogle k izboljšanju stanja. Trden sklep, da se boš rešilne bilke, ki ti bo ponujena, tudi oprijel, po mojih izkušnjah močno pomaga pri zdravljenju.

Ne obsojajmo ne sebe ne drugih, ko se znajdemo/jo v duševni stiski

Ljudje različne situacije doživljamo zelo različno in na nas različne okoliščine različno vplivajo. Poznam ljudi, ki jim je bila 2-mesečna karantena pravi dopust. Spočili so se, uživali v zavetju doma in družine, zanje se je takrat vse postavilo na svoje mesto. Poznam pa tudi take kot jaz, ki smo vse skupaj doživljali kot pravo apokalipso, se bali za svoj posel ali delovno mesto, za zdravje, doživljali tesnobo zaradi nikoli prej poznanih okoliščin.

Menim, da duševne bolezni nikakor niso tabu ali sramota, zato tudi ni razloga, da bi se tega sramovali ali da bi morda zaradi tega zaničevali koga, ki se s temi stiskami spopada.

Prav tako si ne smemo dovoliti napuha, da bi lahko komurkoli solili pamet ali se postavljali v njegovo kožo s sodbami o tem, ali so njegove težave upravičene ali ne, ali ima do njih pravico ali ne, sodili o tem, da je zanje sam kriv …

Preberite še:
Enkraten nasvet 107-letnice, ki je preživela špansko gripo in covid 19

Ta izkušnja mi je podarila spoznanje, da se tudi v primeru hujših težav da pomagati in da je mentalno zdravje res najpomembnejše. Če namreč tega nimamo, se zelo težko spopadamo z izzivi, ki nas obkrožajo – teh pa bo očitno še kar nekaj časa precej. Vsem, ki ste v duševni stiski, bi položila na srce, da o tem spregovorite z nekom, ki mu zaupate, in da si poiščete tudi strokovno pomoč, s pomočjo katere se boste svojih težav lotili hitreje in bolj konstruktivno, kot bi se jih sami.

Več o svoji izkušnji z depresijo sem ob svetovnem dnevu mentalnega zdravja povedala v spodnjem videu:

 

Preberite še:
Pokoronske cerkve: v kropilnikih razkužilo, zapečatene klopi, vernikov še manj kot prej

Preberite še:
Krščanski spreobrnjenec iz Irana: “Sveto pismo je vse, kar imam”

Preberite še:
10 papeževih napotkov, da bomo ozdravljeni virusa, ki je bolj škodljiv kot koronavirus