Odpuščanje je čudovito in vedno potrebno darilo
Omogočite delovanje Aleteie tudi v prihodnje in nas podprite. Naša prihodnost bo tudi vaša.
“Odpuščati moramo vedno znova; bratu moramo odpustiti 77-krat, pa to ne zgolj za 490 žalitev, ampak za eno sámo.” (C. S. Lewis)
Pravijo, da je okrog 4. ali 5. stoletja po Kristusu neki Romul prevedel Ezopovo basen iz grščine v latinščino. Basen govori o možu, ki je bil obsojen na smrt in je bil nato oproščen. V tej basni naj bi prvikrat uporabili besedo odpuščanje.
Beseda odpustiti izhaja iz besedne zveze “pustiti oditi”, podobno kot oprostiti, v pomenu osvoboditi, odrešiti.
Preberite še:
10 neverjetnih zgodb o odpuščanju
Vračanje življenja
Odpuščanje je dejanje, ki gre onkraj same pravičnosti ali izpolnjevanja pravil. V basni gre za popolnoma nezaslužen dar: mož bi moral biti mrtev, a živi. Bil je osvobojen za nov življenjski poskus.
Pri odpuščanju gre dejansko za vračanje življenja. A to ne velja le za osebo, ki prejme odpuščanje, temveč tudi za tisto, ki odpuščanje podeli, saj jo osvobodi zamere, ki ubija.
Skušajmo razumeti, zakaj je težko doživeti pristno izkušnjo odpuščanja.
Preberite še:
Jim Carrey: “Odpuščanje odpira in spreminja človeška srca”
Mirna vest
V Svetem pismu je odpuščanje močno navzoče. Na primer, ko Peter vpraša Gospoda, kolikokrat mora odpustiti, predstavlja glas vesti, ki se želi dobro počutiti brez pretiranega spraševanja.
Apostol želi količinsko ovrednotiti ljubezen, želi postaviti neko mejo usmiljenju, želi si slišati mero, ki bi mu dajala dober občutek. Pričakoval je nekakšen izračun, ki bi mu v nekem trenutku pomenil, da je naredil dovolj in da je storil, kar je bilo potrebno.
Preberite še:
Znamo odpuščati sami sebi?
A Jezus ga poduči, da odpuščanje nima mere, da drug drugemu niti za trenutek ne smemo nehati odpuščati. Življenje je torej neprekinjeni klic k odpuščanju. Da bi zbrali dovolj moči za odpuščanje, se moramo spomniti na vse trenutke, ko nam je odpustil naš nebeški Oče. V svojem srcu vsi vemo, kateri velik dolg nam je bil odpisan.
V nadaljevanju prilike o odpuščanju se nekemu možu odpusti visok dolg: deset tisoč talentov. Pomislimo, da je talent vreden 25 kg srebra in da je v priliki o talentih prvi služabnik prejel 5 talentov … znesek je bil resnično visok.
Potem pa je drugi služabnik imel manjši dolg stotih denarijev, kar je pomenilo tri mesece dela, če štejemo, da je bila povprečna dnevna plača en denarij.
Preberite še:
Ko je odpustiti preprosto pretežko
Ne gre samo za čas
Služabnik, ki mu je bilo odpuščeno, sam ni bil sposoben usmiljenja in ni poznal usmiljenja, ki ga je bil deležen sam. Ni mogel potrpeti, da bi se njegov brat spremenil, ni mu dal še ene možnosti.
Odpuščanje je vedno tudi tveganje: nikdar ne vemo, če ga bo drugi sprejel, če ga bo dobro uporabil, če bo znal naprej delati enako; vendar se to tistega, ki deli odpuščanje, v resnici ne tiče več.
Pravo odpuščanje je namreč popolnoma zastonjsko. Če se vanj vrine preračunljivost, potem to ni več odpuščanje. Najbolj presenetljivo pri tem odlomku je, da je bil prvi dolg odpisan iz čistega usmiljenja. Služabnik si ga ni zaslužil in ga ni bil vreden.
Preberite še:
Odpuščanje ali naivnost. Kje je meja?
Enako je z nami: odpuščanja za naše grehe si ne zaslužimo in ga ne prejmemo, ker bi nekaj obljubili Bogu. Mož iz prilike ni prepoznal svoje potrebe po usmiljenju, zanj niti ni prosil in ko mu je bilo usmiljenje darovano, ga ni sprejel. Prejel je zgolj to, za kar je prosil, za čas, da bi dolg poplačal. Še naprej je bil suženj svojega dolga.
To pomeni, da ne moremo dati, če nismo prejeli. Služabnik ni prejel usmiljenja in ga ni mogel dati naprej. Res je tudi, da ne moremo prejeti, če tega prej nočemo darovati.
Jezus nas uči, da ko prosimo Boga odpuščanja, moramo sami biti pripravljeni odpuščati. In vsak blagoslov, ki ga Bog prinaša v naše življenje, spremlja tudi odgovornost.
Kdor ne zna odpuščati, uničuje življenje skupnosti. Danes se zavedamo, kako zelo pomanjkanje usmiljenja – ki ga je nadomestila sodba in kritika – uničuje našo družbo.
To se zgodi vselej, ko začnemo pozabljati, ko znamo videti zgolj grehe drugih in se ne spomnimo več, kolikokrat bi si zaslužili smrt, a smo še vedno živi.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila španska izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Jasmina Rihar.
Preberite še:
Kako lahko tudi pri vas doma uvedete teden odpuščanja
Preberite še:
Kaj se zgodi v vaših možganih, ko odpuščate?
Preberite še:
Odpuščam ti, a nimava skupne poti