Pogovor z dekletom, ki je odgovorilo na klic v posvečeno življenje
Omogočite delovanje Aleteie tudi v prihodnje in nas podprite. Naša prihodnost bo tudi vaša.
Snežna Poljanšek prihaja iz šestčlanske družine v župniji Trata – Gorenja vas. Še v prvih letih študija slovenščine in francoščine se ji je, kot toliko mladim, zdelo samoumevno, da se bo poročila. Hkrati se spominja, da je v tretjem letniku študija prek molitve prihajala vedno bližje k Jezusu. “Pogosto sem bila sama v študentski sobi. Nisem se počutila najbolje, saj se mi je zdelo, da imajo vsi okoli mene fanta oz. dekle. Med molitvijo me je prešinila misel, če sem sama zato, ker Bog hoče zame nekaj drugega.” Prišlo ji je na misel, da bo postala redovnica. “Sprva sem se upirala, da to pa že ni zame, jaz vendar ne znam moliti!”
Preberite še:
“Po izkušnji, ki sem jo imela za sabo, sem vedela, da je moje življenje Jezus”
V iskanju moža
Pred božičem leta 2015 je šla k spovedi k bratom kapucinom v Škofjo Loko. “Spovednik me je tako mimogrede vprašal, kakšne imam kaj načrte z Bogom. Nisem vedela, kaj naj odgovorim. Rekla sem, da si želim, da bi bil na prvem mestu v mojem življenju. On: boš iskala takega moža? Jaz: ja, seveda. Dejal je samo še, naj vsak dan molim, da bom pripravljena na trenutek, ko mi ga bo Bog pokazal.” Po teh besedah je bila Snežna zopet prepričana, da čaka moža in vsak dan je za to namensko molila.
Pol leta po omenjeni spovedi se je udeležila počitniških dni mladih na Kaprijah. “Tam sva se z enim fantom še kar razumela. A se je izkazalo, da ob tem, da se nekdo zanima zame, nisem doživela pretiranega veselja.”
Preberite še:
Sestra Celina Hren: od pevke šansonov in misijonarke v Afriki do klarise v Turnišču
Duhovni boj
Udeležila se je duhovnih vaj za razločevanje Upam si, ki jih je pripravil Korus, konferenca redovnih ustanov. Posebej jo je nagovoril eden od svetopisemskih odlomkov, a ga takrat še ni razumela. “Nadaljevala sem s študijem in ves čas molila. Težko mi je bilo med prakso na šoli, istega leta je zbolela moja mami … bilo je eno tako leto, ko se mi je zdelo, da samo molim, a ni nobenega odgovora, nič se ne zgodi.”
Naslednje poletje je z brati kapucini odpotovala v Assisi. “V tistem tednu se me je Jezus tako dotaknil, da sem v sebi začutila, kdo je tisti mož, za katerega molim. Ko sem prišla domov, sem že dojela, kam me pelje pot, ampak sem si rekla, da bom še počakala in videla, kako bo. Vsakdanje življenje me je nato spet ohromilo. Takrat se je spet začel duhovni boj, ki je trajal nekaj mesecev. Nisem vedela, kako se odločiti. En dan se mi je zdelo, da je moja pot družina, drugi dan pa, da posvečeno življenje. Nisem vedela, kaj je moja pot, kaj želi Bog, in sem ves čas iskala odgovor. Kaj, če se bom zmotila? Kako vedeti, kaj je Božja volja?”
Preberite še:
Če bi bil duhovnik, bi bilo pa vse drugače, kajne?
Odločitev
Poleti 2018 se je kot prostovoljka udeležila Festivala družin, kjer je v nekem trenutku, ko je sedela med zbranimi družinami, vedela, da ne bo nikoli imela svoje družine. Podobno se ji je zgodilo na pričevanju mladega para, ko je začutila žalost ob misli, da sama ne bo nikoli doživela takega odnosa. Pozneje je spoznala, da je bil to trenutek ločitve od njenih želja, ki pa niso bile Božja volja.
Med ponovnim romanjem v Assisi je končno prejela odgovor in nanj odgovorila pritrdilno: da želi hoditi za Jezusom.
Doma so njeno odločitev sprejeli z odobravanjem. “Ati in mami nista nič slutila, ker sem enkrat na glas govorila, da se bom poročila. Bila sta malo presenečena, saj tega nista pričakovala, sta bila pa zelo vesela. Ena od sester je rekla, da je mislila, da iščem fanta, ko hodim na vse te duhovne vaje (smeh), druga sestra pa, da je vedela.”
Preberite še:
Zakaj bi sodobna ženska sploh želela postati redovnica?
Izbira reda
Pred Snežno je bila nova pomembna naloga – ugotoviti, v kateri red je poklicana. Pri stricu, ki je duhovnik, se je s pomočjo Letopisa Katoliške cerkve v Sloveniji seznanila z redovi v Sloveniji. “Bila sem precej aktivna v župniji, sodelovala sem pri oratorijih, pevskem zboru. V Šiški, kjer sem živela kot študentka, sem bila birmanska animatorka. Rekla sem si, da to že ves čas delam, sem pa vedela, da hkrati rabim tudi mir in tišino. Prišla sem do zaključka, da bi bil zame super kakšen aktivno-kontemplativni red.” Najprej je izločila tiste, za katere je že vnaprej vedela, da niso primerni zanjo.
Zaupaš, da ti bo Bog dal tudi moč, modrost in pogum za to pot, če te je že poklical nanjo.
Za en teden je obiskala sestre Frančiškanke Marijine misijonarke v Ljubljani. A že prvi dan pri njih so ji začele “hoditi po glavi” karmeličanke. “Vsak dan sem imela duhovni pogovor, z eno od sester sva se pogovarjali o moji odločitvi in tem, kaj me nagovarja in kaj ne. Skupaj sva ugotovili, da me ta aktivni del v resnici ne nagovarja. Čeprav sem te stvari počela, sem takrat jasno začutila, da to ni moja poklicanost. Hkrati se mi je pri njih zdelo čisto premalo molitve zame.” Med premišljevanjem Božje besede je dobila jasno znamenje, da je njeno mesto pri sestrah karmeličankah.
Preberite še:
Neverna študentka se je zaljubila, se želela poročiti … zdaj pa je redovnica v klavzuri!
V skupnost želi prinašati veselje
S pomočjo domačega župnika se je dogovorila za obisk pri sestrah v Sori. Tja sta odšla še isti dan. “Prednica mi je pozneje povedala, da je pričakovala, da bom prišla šele čez kakšen mesec.” 🙂 Po prvem srečanju je šla še nekajkrat na obisk v samostan, spoznala je ostale sestre v skupnosti in nato z njimi živela pol leta.
V tem času so sestre v skupnosti že prepoznale njene talente. S svojo ustvarjalno žilico je pomagala pri izdelavi in okraševanju sveč. Znanje igranja na klavir pa ji pomaga pri učenju igranja na orgle. Pomagala je tudi že v zakristiji. Poleg tega ji prav pride znanje francoščine, saj je je že prevedla nekaj pisem sv. Terezije Deteta Jezusa in kakšno duhovno spodbudo iz francoske literature, ki je imajo v samostanu kar nekaj.
Jeseni bo Snežna dokončno vstopila v skupnost sester karmeličank v Sori. “V skupnost želim prinašati veselje, ki izhaja iz živega odnosa z Jezusom. Veselje, ki je nebeško veselje,” pove z žarom v očeh.
Preberite še:
Premestitve duhovnikov 2020 na enem mestu
Pot od odločitve za posvečeno življenje do vstopa v karmel
Dekle, ki se odloči za posvečeno življenje in želi vstopiti v karmeličanski samostan, mora skozi določene stopnje. V prvem letu kandidature pol leta preživi v samostanu, pol leta pred vstopom pa je doma. “Namen tega leta je, da vidiš razliko med življenjem v samostanu in zunaj. Spoznavaš se s skupnostjo, ali te takšno življenje nagovori, so pri tem prisotni še kakšni dvomi …” Po enem letu kandidature dekle vstopi v enoletno postulaturo. “Začne se formacija. Vsak dan imaš pouk o različnih temah: zgodovini meništva, karmela, karmelskih svetnikih, molitvi … Za to so zadolžene različne sestre. Po enem letu postulature dobiš redovno obleko. Takrat si izbereš tudi redovno ime.” Po dveh letih noviciata sledijo prve zaobljube. Še kar nekaj nadaljnjih let pa traja do večnih zaobljub. Od prihoda pa do večnih zaobljub naj bi preteklo 10 let.
Spoznanja o življenju za samostanskimi vrati
Čeprav prej ni imela nobenih predsodkov, Snežna priznava, da si ni popolnoma predstavljala življenja v samostanu. In kaj jo je najbolj presenetilo? “Eno od redovnih pravil je molk in načeloma naj bi delo opravljale v tišini. Ampak vedno, ko sem se srečala s sestrami, so bile vse tako zgovorne. Včasih se moramo pri govorjenju kar ustaviti,” smeje pove in pravi, kako lepo je videti, ko tudi iz tišine rastejo odnosi v skupnosti.
Predstavljala si je tudi, da je v samostanu na voljo manj sladkarij. “Doma sem se trudila, da ne bom jedla preveč sladkorja. Rekla sem si, da bo potem bolje, ko bom šla v samostan. Ampak tukaj ga je še več kot doma. 🙂 Ljudje prinesejo veliko stvari in jih je treba porabiti.” Poleg tega je bila Snežna prej precej športno aktivna, v času študija je hodila na plavanje. “Spraševala sem se, kako bom na tako majhnem prostoru v samostanu pri miru. Ampak se tudi sestre trudijo za telovadbo. Nekajkrat sva šli z magistro teč zvečer po vrtu in delali vaje za moč. Imamo pa tudi sobna kolesa.”
Na vprašanje, ali bo kaj pogrešala, odgovori, da včasih morda kakšno slavljenje, ki so ga prej pripravljali z mladimi. “Tudi tu pojemo kakšne mladinske pesmi, a je drugače, zraven ni moških glasov. Ampak pridejo na obisk kakšne skupine, zbori in nam zapojejo.”
Preberite še:
“Želela sem si otroka. Tako močno želela …”
Preberite še:
Oglejte si osupljivo bivališče puščavnika sv. Save
Preberite še:
“Daj, ne bodi tako pesimističen!” Se je te lastnosti mogoče odvaditi?