Zasidrani v veri. Pogovor z družino novomašnika Martina Lebana z Jesenic
Omogočite delovanje Aleteie tudi v prihodnje in nas podprite. Naša prihodnost bo tudi vaša.
Prijetno vzdušje je vladalo v družini Leban s Slovenskega Javornika, ko smo jih obiskali na sobotno popoldne, da vidimo, kje je “gor zrasel” letošnji novomašnik Martin (24). Oče, mama, štirje otroci in še žena najstarejšega sina ter njuni trije otroci so ta dan napolnili dom, ki ga prevzema ljubeča podpora novomašniku.
Oče Miro je delovodja v jeseniškem Acroniju, mama Cirila je bila kot učiteljica razrednega pouka najprej zaposlena v bližnji osnovni šoli, danes pa je vodja mladinskega oddelka v Občinski knjižnici Jesenice in v župniji prvošolce uči verouk. Najstarejši sin Luka (32) je po poklicu pravnik, z družino živi v Škofji Loki. Barbara (29) je učiteljica slovenščine, Petra (14) pa je ravno zaključila osnovno šolo. Jeseni tudi njo čaka zakrament: šla bo k birmi. In njen boter bo, kdo drug kot Martin. “Ker je moj zgled,” pove simpatična najstnica.
Preberite še:
“Marsikdo ne ve, kaj pomeni biti duhovnik”
Zaupajte nam skrivnost, na kakšnih tleh vzklije nov duhovniški poklic?
Cirila: Oba z možem sva bila krščena v župniji Jesenice in sva z njo od samega začetka najine skupne poti močno povezana. Spoznala sva se pri mladinskem verouku, kjer smo mladi s pomočjo takratnega kaplana in dolgoletnega jeseniškega župnika Zdravka Hajnriharja pognali močne korenine v veri. Še danes se “mladinci” dobimo po maši ob pol osmih in malo poklepetamo.
Tudi otroci so bili v župniji zelo dejavni: Luka je ministriral in za to službo navdušil še Martina. Martin je bil tudi animator pri oratoriju in letos njegovo nalogo prevzema Petra. Petra je tudi skavtinja.
Miro: Naša družina je vpeta v realno krščansko življenje. Nič posebnega nismo. Spoštujemo nedelje, praznike, trudimo se živeti tako, kot je treba. Jesenice so medkulturno, večversko mesto, a se tudi s pravoslavnimi in muslimani zelo dobro razumemo. S poštenimi ljudmi se da sporazumeti, ne glede na to, katere vere so.
Cirila: Je pa res, da je vse od krsta do velikonočnega žegna lahko samo lep običaj, če nisi trdno zasidran v Bogu in molitvi. Zdi se mi, da se bomo morali vedno bolj zavestno odločati, ali hočemo biti verni in živeti po zapovedih ali bo vera samo nekaj zunanjega.
Preberite še:
“Odločitev za duhovništvo te mora nečesa stati”
Kaj pa je temelj verskega življenja v vaši družini?
Miro: Zelo radi hodimo na eno- ali dvodnevna romanja: v Medžugorje in na Brezje. Ko je bil Martin pri birmi, sva ga z ženo namesto darila peljala v Lurd. Nepozabno lepo je bilo. Z ženo sva imela to milost, da sva se lani oktobra udeležila še zadnjega romanja v Fatimo z gospodom Uranom. Neverjetno, koliko lepih duhovnih misli je delil z nami, koliko petja in volje kljub bolezni. Bogu hvala za take duhovnike!
Cirila: Temelj verskega življenja je vsekakor molitev in redno prejemanje zakramentov. Kadar je kakšno stvar treba bolj premisliti ali ko te kaj mori, gremo peš na Brezje. Štiri ure hoje, čas za premislek in Marija na Brezjah pomaga. Brezje so naše duhovne vaje.
Preberite še:
Župnik Martin je šel na duhovne vaje v “štalo”. Kaj se je tam naučil?
Ste si kdaj mislili, da boste imeli sina duhovnika?
Cirila: Vedno bolj vidim, da nam Bog po znamenjih kaže pot v nebo. Seveda jih pogosto razumeš šele čez več let. Dva dogodka mi zdajle prihajata na misel. Ko še nismo niti vedeli, da sem noseča, smo šli k sveti maši, pri kateri je bil blagoslov otrok. Duhovnik je na koncu rekel, da blagoslavlja tudi otroka, za katerega še mamica ne ve, da je tukaj. Izkazalo se je, da je bil to naš Martin. Blagoslovljen je bil, še preden smo vedeli, da ga bomo dobili.
Ko zdajle pogledam nazaj, je zanimivo tudi to, da je bila ob najini poroki leta 1987 cerkev okrašena točno tako, kot je bila za novo mašo, ki je bila v naši župniji en teden prej. Kot da bi nama že takrat kdo hotel kaj povedati.
Preberite še:
Če bi bil duhovnik, bi bilo pa vse drugače, kajne?
Martin, kdaj ste vi ugotovili, da boste duhovnik?
Martin: To se ni zgodilo kar naenkrat, odločal sem se počasi. Ob tem, ko sem v župniji sodeloval kot ministrant in animator, na romanjih. Zelo mi ostaja v spominu Lurd, pa tudi Medžugorje, kamor smo vsako leto hodili z mladinci. Sčasoma se je v meni oblikovala odločitev za duhovniški poklic.
In kako ste doma sprejeli to novico?
Cirila: Novice, da Martin želi postati duhovnik, nisva sprejela nič drugače kot pred leti odločitve starejšega sina in hčerke. Nikoli nisva hotela vsiljevati otrokom svoje volje. Nikoli nisva molila, da bi bil najin otrok zdravnik, pravnik ali avtomehanik. Pač pa sva molila, da bi mu Bog dal modrost, da bo poiskal pot, na katero je poklican. In da bo na tej poti vztrajal.
Miro: V družini živimo s pogovorom. Če se nekdo za nekaj odloči, mu sicer svetuješ, ampak odločitev je njegova.
Luka: Mislim, da sem to kar pričakoval in da sem si po svoje malo oddahnil. Če bi se Martin odločil za kaj drugega, bi me bolj skrbelo. Zdi se mi, da bi se kje drugje bolj iskal.
Preberite še:
Brata dvojčka sta na isti dan skupaj stopila na pot duhovništva
Barbara: Tudi meni se je Martinova odločitev zdela pričakovana. Res pa je, da ga še vedno doživljam kot svojega pet let mlajšega brata. Bo treba še nekaj časa, da bom dojela, da bo duhovnik.
Biti duhovnik v teh časih je vendarle kar velik izziv?
Luka: Gotovo je danes odločitev za duhovniški poklic v družbi nekaj posebnega. Če komu povem za Martina, je začuden. Ta družba nekaj išče, materializem ne prinaša odgovorov in mogoče je Martin zdravilo za bolezen, ki ji sploh še ne vemo imena. Poklican je na pot, na kateri bo ljudem lahko pomagal.
Cirila: Bog je tisti, ki kliče, in mislim, da Bog nikomur ne da pretežkega bremena. Morda se nam zdi, da je bilo v preteklosti res laže opravljati ta poklic, a ne vemo, ali je to res. Bogu zaupam, da če danes kliče te mlade fante za duhovnike, jim bo tudi pomagal, da bodo to službo opravljali, kot je treba.
Preberite še:
“V psalmu sem prebral: ‘Ti si duhovnik.’ Takoj sem zaprl Sveto pismo in nehal moliti”
Miro: Vsak čas prinaša svoje preizkušnje in zahteve. A ne bi rekel, da je danes kaj težje biti duhovnik. To je še vedno eden lepših poklicev, pri katerem res lahko pomagaš drugim. Edina stvar, ki je danes problematična, je, da naša družba živi predobro. Mogoče je zaradi tega skepsa, osip, liberalizem.
Duhovniški poklic je čisto običajen poklic kot vsak drugi. Vzgajati in delovati je treba z zgledom. Če se kot duhovnik razdajaš za svojo župnijo, te bodo ljudje prej ali slej vzeli za svojega, vsem napakam navkljub.
Cirila: Duhovniki so vedno vsem na očeh, vsi vidijo, kako živijo. Če nekdo govori drugače, kot živi, ljudje to takoj vidijo. Ljudje bodo šli za teboj, če bodo videli, da si z dušo in srcem temu predan. Če hočeš druge vneti, moraš sam goreti.
Preberite še:
“Duhovnikov ne dela škof, ampak jih rodijo družine in vzgojijo župnije”
Martin, s kakšnimi občutki stopate na duhovniško pot?
Martin: Ko gledam nazaj na svoje življenje, čutim zaupanje, da je Nekdo pripeljal mojo pot do sem, kjer sem zdaj. Da me bo spremljal tudi še naprej in mi pomagal. Pogosto razmišljam o tem, da me je na to pot Nekdo poklical, da nisem sam. To se mi zdi glavno: da nisem sam tisti, ki bom delal. Zelo dragocena je tudi molitvena podpora mnogih znanih in neznanih.
Cirila: Zelo sem hvaležna jeseniškim faranom. Vseh šest let njegovega študija so mnogi povprašali, kako mu gre, povedali, da molijo zanj. Koliko je bilo to vredno!
Celoten intervju je bil najprej objavljen v tedniku Družina, letnik 69, številka 26.
Preberite še:
Svetniki, na katere se lahko obrnemo po pomoč v času težav
Preberite še:
Sošolci so ga klicali Čopek, on pa si je lase puščal s posebnim namenom
Preberite še:
Spoznajte “pozabljene” cerkve v sirskih “Mrtvih mestih”