“Včasih je za človeka v stiski dovolj, da sliši samega sebe ali da svojo zgodbo pove nekomu, ki ob tem ni pameten in ne daje nasvetov na vse strani,” v Moških skrivnostih razkriva Peter Tomažič, mož, oče in generalni tajnik Slovenske karitas
Omogočite delovanje Aleteie tudi v prihodnje in nas podprite. Naša prihodnost bo tudi vaša.
V družbi skoraj abrahamovca Petra Tomažiča ni nikdar dolgčas. A generalni tajnik Slovenske karitas nikakor ni človek, ki bi skrbel le za razvedrilni program svoje okolice. Tako v Petrov poklic kot osebnost nasploh je globoko vtkana dobrodelnost. Vendar nikakor ne v slogu “nekaj ti dam, bodi zdaj srečen”. V mislih imamo tankočutno sposobnost poslušati in slišati stiske sodobnega človeka ter dejavno pomoč pri iskanju njegovega dostojanstva. Rad ima ženo Karmen – poročena sta 25 let, čestitke! –, svojih šest otrok – stari so med 8 in 23 let –, hojo v hribe, delo na vrtu, znanstvenofantastične filme. Z žogo pa ne prijateljuje ravno najbolj. 🙂
- Moške skrivnosti? Kaj pa je to?
Služba, žena, otroci, čas zase … Kako krmarite med vsemi prijetnimi in manj prijetnimi dolžnostmi vsakdanjika?
Po pravici povedano – včasih zelo težko. So obdobja, ki so precej natrpana, so pa vedno tudi mirnejši časi. Še najslabše je, ko sva oba v službi zelo obremenjena. Čas epidemije je bil za naju v službi zelo naporen.
Na srečo so otroci vse večji in v veliki meri sami poskrbijo za svoje dejavnosti in šolske obveznosti. Vedno pa kdo potrebuje pozornost in pomoč ali spodbudo. Poletni čas pa vedno prinese nekaj olajšanja od vseh obveznosti, a žal prehitro mine. V bližini živijo tudi najini starši, ki so oboji še živi. Spoštujemo se, si pomagamo in smo povezani, kar nam vsem veliko pomeni. Tudi otroci so zelo povezani z njimi.
Preberite še:
“Na Štajerskem je vse bolj ‘na izi’, proti zahodu je bolj napeto”
Kako razvajate svojo ženo?
Zelo rada ima, da jo temeljito zmasiram po hrbtu. Moram reči, da to tudi dobro obvladam – tako namreč pravi ona. Ko se le da, ji s tem ugodim, tudi če sem že utrujen. Včasih jo presenetim tudi s kakšnim opravljenim gospodinjskim opravilom.
Preberite še:
Andrejina najtežja preizkušnja je bila izgorelost. “Naučila sem se reči ne”
Že več kot 20 let prek svojega delovanja na Karitas stiske spoznavate od blizu, v njihovem epicentru. Katere težke situacije so se vas osebno najbolj dotaknile?
Pogosto slišim žalostne zgodbe, kaj vse so ljudje doživeli v svojem življenju, in ob tem lahko razumeš, da jim življenje ne uspeva. Veliko ljudi, ki so v hudih in dolgotrajnih stiskah, od svojih staršev ni prejelo nikakršne dediščine, ne materialne, ne v socialnih veščinah, ne pri spodbudi za izobraževanje, ne v sprejetosti in pozitivni samopodobi.
To so res hude stvari. Zelo veliko je duševnih stisk in iz njih izhajajočih zasvojenosti. Včasih je pot z dna revščine ali izključenosti res dolga in lahko zajame več generacij ene rodbine. Vendar vedno je upanje, treba pa je biti potrpežljiv in vztrajen.
Preberite še:
Od reševalca življenj do reševalca duš in še česa
Večkrat poudarjate dostojanstvo – da človek, ki pomaga, ne hodi pred pomoči potrebnim, ampak ob njem. Kako se na pravi način lotiti tega izziva oziroma skušnjave ega?
Mislim, da je treba človeka pred seboj resnično poslušati, ko govori o svoji stiski, in mu dati vedeti, da je sprejet tak, kot pač je. Včasih tudi umazan, okajen, jezen … Treba se je postaviti v njegov prostor in pogledati skozi njegove oči. Včasih je za človeka v stiski dovolj, da sliši samega sebe ali da svojo zgodbo pove nekomu, ki ob tem ni pameten in ne daje nasvetov na vse strani. Pa se že veliko razreši.
To, kar je dobro zame, še ne pomeni, da je dobro za drugega. Še bolj neprimeren pogled je pogled z vidika krivde. Človeku želimo dati priložnost. Zadovoljen je treba biti tudi z malimi koraki, da se človek uredi z oblačili, si uredi dokumente, se vključi v kakršnokoli delo, tudi če le enkrat na teden … Pomembno je, da to naredi sam, da to počasi sprejme kot svoje. In da tudi sam prevzema odgovornost, če gre kaj narobe.
O moških krožijo številni stereotipi in miti. Katerega najbolj presegate, rušite?
Zelo pomembno mi je, da se ljudje okrog mene počutijo prijetno, in za to se tudi potrudim. Običajno sem zelo zgovoren in rad govorim tudi o osebnih stvareh. To ni ravno značilno za moške. Še eno skrivnost imam, da z žogo že od malega nisva prijatelja. Tako da se teh športov raje izogibam, če pa že, sem v rezervi ali v obrambi ali pa golu. Tolaži me, da so moji sinovi spretni in silno domači z žogo. Se pa seveda nasmejejo in mi dajejo poduke, ko vržem na koš.
Preberite še:
Nagrada ni največ. “Največ je, kot te otroci objamejo, jokajo, vidiš, da so srečni”
Kateri je vaš najljubši konjiček in zakaj?
Vse, kar je povezano s kmečkim delom, travniki in zemljo. Obožujem vonj po svežem lubju smreke, po lesu, po zemlji, po suhem senu … Edino dolgočasnemu okopavanju na njivi bi se izognil. Zelo rad sem tudi na vrtu, kjer vidim, da moj trud vidno obrodi sadove, ki so jih veseli tudi drugi. Trenutno poleg zelenjave zorijo maline in ribez, ki jih vsi veselo zobamo.
Sicer pa imam rad filme, še posebej znanstvenofantastične, ki ponujajo nešteto novih možnosti na novih svetovih, ter zgodovinske romane, ki prek zgodbe pomagajo k razumevanju, kdo smo, kakšne so sile v nas, pogubne in zveličavne in kam nas vodi pot. Navdušuje me tudi vse, kar je povezano z vodo, rad imam reke, jezera in še posebej morje z njegovo neskončnostjo.
Družinska potepanja Petra Tomažiča:
Zelo radi planinarite. Kam najraje pobegnete? Kateri vrhovi so napisani na vrhu vašega seznama želja?
Ker objavljam veliko fotografij s hribov na Facebooku, velikokrat kdo vpraša: “A si skoz’ v hribih?” Pa seveda ni tako. Fotografije so vse ženine, zelo dobro fotografira. Ona je še veliko bolj navdušena nad hribi. Pozna veliko imen gora, poti, dolin, zgodb in rož. Zame je pa to bolj kondicijski vidik in stik z naravo, imena sproti pozabim. Všeč mi je tudi nekaj plezanja po klinih in jeklenicah.
Na tak način skupaj preživljava del svojega dopusta, tako po en dan na mesec, predvsem spomladi in jeseni. Pa še kakšno soboto ali nedeljo ujameva vsak mesec ali kar spotoma, ko greva po kakšnih drugih opravkih, npr. na roditeljski sestanek v Vipavo, pa je vmes dovolj časa še za kakšen kucelj.
Preberite še:
“Biti drugačen ni vedno lahko, a okolica to vendar sprejme in spoštuje”
Zraven spodbujava in vabiva tudi otroke, ki pa niso vsi vedno navdušeni nad tem “nesmiselnim naporom”. Gore pa zame predstavljajo mogočnost in veličastnost stvarstva, neskončne širjave, svobodo, lepoto neba, zelenja in skalovja ter seveda vsakokratno zmago nad samim seboj, ko ti uspe kljub vsem naporom priti na vrh. Najini cilji so zelo naključni, prilagojeni vremenu in času, ki ga imava na voljo.
Drživa se varnih poti, brez tveganj, redko ubereva pot z oznako zelo zahtevna. Nimava posebnega višinskega cilja, skoraj vsakič pa iščeva novo goro. V Sloveniji jih je res veliko. Pri izbiri nama zelo pomaga portal hribi.net.
Preberite še:
Slovenska karitas – tri desetletja blizu ljudem v njihovih stiskah
“Očetovstvo me izpolnjuje, ker …”
… lahko pred seboj vidim rast življenja, številne meni nepoznane talente, Božji načrt in svobodo vsakega človeka. Vesel sem, če lahko k tej Božji mojstrovini, še kaj malega pridenem, da bi se otroci počutili sprejete in vedno vredne.
Preberite še:
“Pravijo, da se moški ne spremeni. Ni res! Jaz se spreminjam”
Tri stvari, ki jih po vašem mnenju na tem svetu najbolj primanjkuje, in zakaj.
Sočutja in časa za soljudi, pravičnosti in ponižnosti ter skrbi za stvarstvo. Lep odnos do soljudi in do stvarstva je po moje najbližje viziji ali resničnosti Božjega kraljestva.
Kateri dogodek, preizkušnja v življenju sta vam dala najbolj misliti?
Vsaka resnejša bolezen, nesreča ali stiska pri meni ali v naši družini me pretrese in zatrese. Še posebej, ko sem dalj časa nemočen in lahko samo upam na Božjo pomoč. Zadnji še svež dogodek, ki me je zelo pretresel, je bilo slovo našega psa Bučka, ki je bil z nami trinajst let. Nisem si mislil, da sem tako navezan nanj, ker me je res zelo potrlo.
S čim, kje, kako in kdaj se duhovno napolnite?
Rad pojem, številne cerkvene in domovinske pesmi so mi zelo všeč. Sodelovanje v župniji mi omogoča stik z duhovnostjo ob praznikih in dogodkih, kjer smo tudi skupaj povezani. Marsikaj je iz navade, veliko stvari pa se dotakne srca.
Narava ima zame tudi globoko duhovno sporočilo, ko se lahko v njej umirim. Prek zakonske skupine se redno srečujem s Svetim pismom in upam, da se me kaj prime. Z mlajšimi otroki gremo vsako leto za nekaj dni v Medžugorje, kar izkoristimo tako za molitev kot tudi za izlete. Tako, da vsega po malem.
Preberite še:
Ko je sam z otrokoma, se včasih okolica čudi, kako ju obvladuje
Znani ste po svoji duhovitosti. Nam zaupate svojo najljubšo ali najnovejšo šalo?
Redko povem kakšen vic, moje šale so bolj situacijske, rad imam igrivost, besedne igre, menjavo vlog, mimiko in nalezljiv smeh. Tako da ob tej priliki nimam šale, še posebej ob tako resnih vprašanjih. ☺
Vaša največja osebna in družinska želja/cilj za prihodnost?
Želim si predvsem telesnega in duševnega zdravja zase in za bližnje. Želim si, da bi se otroci umestili v življenje, si izoblikovali svojo pot in širili življenje. Želim si, da bi se z ženo Karmen čim bolj razumela in si znala skupaj osmisliti zadnjo tretjino svojega življenja. Drugi cilji pa so malo bližnji in čisto materialni: recimo štirikolesnik ali manjši traktor, nova spalnica, klima v mansardi ali pa da nam letos uspe realizirati počitnice na morju … ☺
Preberite še:
Andrejina najtežja preizkušnja je bila izgorelost. “Naučila sem se reči ne”
Preberite še:
Zakaj si otrok želi bratca ali sestrico?
Preberite še:
Misli motivatorja Nicka Vujičića, s katerimi boste pogumneje stopali skozi življenje