22. februarja se skavti po vsem svetu spominjajo rojstva ustanovitelja skavtov Roberta Baden-Powella
Omogočite delovanje Aleteie tudi v prihodnje in nas podprite. Naša prihodnost bo tudi vaša.
Ko je nekdanji kaplan v Šentjerneju povedal, da bodo v kraju začeli skavtska srečanja, je Špela Pucelj – takrat osmošolka – o skavtih vedela zelo malo. Kljub temu ni dolgo oklevala, ko so jo povabili, naj se jim pridruži. Njeno aktivno udejstvovanje je trajalo 15 let, skavtski duh pa tudi potem ni in ne bo ugasnil. Svoje znanje, ustvarjalnost in veščine je razdajala še med animatorji in več let delovala pri Skupnosti katoliške mladine.
Po letih številnih aktivnosti ima danes več časa, da zjutraj v miru spije kavo, bere in se pripravlja na delovne popoldneve v Jegličevem dijaškem domu in Študentskem domu Janeza Frančiška Gnidovca v Zavodu sv. Stanislava, kjer je zaposlena kot svetovalna delavka.
Preberite še:
“Če ne bi bilo skavtov, bi bilo moje življenje popolnoma drugačno”
Skavtstvo, animatorstvo, Skupnost katoliške mladine … Dejavni ste bili na različnih področjih. Vas je vpetost v številne projekte kdaj obremenjevala?
Včasih. Pogosteje me je bogatilo in izpolnjevalo. Napolnijo te ljudje, s katerimi delaš, se družiš in ustvarjaš nove stvari. Vedno pa obremenjujeta čas in usklajevanje različnih dejavnosti. V študentskih časih marsikdaj nisem vedela, ali bi se učila, delala na projektih, se družila s prijatelji ali šla spat. Vsak dan sproti sem iskala ravnovesje. Včasih je bilo to tisto, kar me je pravzaprav najbolj utrudilo.
Nisem si prav zgledno razporedila prioritet. Študij je bil vedno na drugem mestu, s čimer se ne hvalim. Vedno sem se najprej lotila tistih stvari, ki sem jih imela najraje. Pozneje sem ugotovila, da to ni najboljša pot. Samo zaradi tega, da slediš stvarem, ki si si jih zastavil in jih želiš izpolniti, lahko pogosto ob strani pustiš prijatelje.
Pride pa do tega, da ne vidiš več poti naprej in se ustaviš, ker nimaš več motivacije, ko ti stvar, ki jo počneš, pobere preveč moči. Ob tem sem svoje zadolžitve predala naprej, kar bi morala storiti že prej, ko sem bila na višku ustvarjalnega procesa. Če bi popravljala stvari za nazaj, bi to spremenila.
Preberite še:
Dekle, ki se zaveda, da ima moč spreminjati stvari na bolje
Verjetno ste dobili veliko novih izkušenj in med drugim spoznali veliko o sebi. Kaj vam pri zdajšnjem delu z mladimi najbolj pomaga?
Pridobila sem lastnost, da sem veliko bolj zgovorna, kot sem bila, preden sem se začela s čimerkoli ukvarjati. Dobila sem tudi optimističen pogled na svet in zavedanje, da ima življenje vzpone in padce in mora človek slediti temu toku in poskuša iz vsakega trenutka, ki mu je na voljo, potegniti največ. Če imaš Boga ob strani, lahko preložiš bremena Nanj in je mnogo lažje.
Vse, kar sem kadarkoli izkusila, mi kot svetovalni delavki v dijaškem domu zelo koristi. Zdi se mi, da lahko na veliko načinov razumem, kaj se mladim dogaja. Opazim njihov razkorak, ko bi se radi veliko družili s prijatelji, imeli veliko interesnih dejavnosti in se ukvarjali z vsem mogočim, zraven pa morajo delati za šolo. Popolnoma jih razumem, ampak jih usmerjam v to, da sproti opravljajo šolske obveznosti.
Preberite še:
Mladi Slovenec, ki bo svetoval Vatikanu
Preberite še:
“Sistem od mladih pričakuje, da bodo ob zaključku srednje šole vedeli, kaj hočejo in za kaj živijo”
Na katere načine se lahko danes najbolj približamo mladim?
Ne moremo reči, da so mladi enotna skupina, zato se jim lahko približamo na različne načine. Definitivno veliko pripomore, da si med njimi in jih poslušaš, upoštevaš, si vzameš čas zanje in izhajaš iz tega, kar si želijo, pričakujejo, iščejo. Z njimi moraš tudi preživljati čas, spiti kakšen čaj, iti na sprehod …
Občutek imam, da se pri najstnikih teme pogovorov ne spreminjajo, zanimajo jih odnosi med fanti in puncami, kaj mislijo eni in kaj drugi. Veliko se sprašujejo, kdo so in kaj želijo postati. Velik problem vidim v njihovi slabi samopodobi: kaj želim početi, česa sem sposoben, kakšni so moji talenti, kaj mislijo o meni drugi. S tem se zelo veliko ukvarjajo, zelo jih bremeni. Iz tega izhaja negativizem glede mladih, ki naj ne bi bili sposobni ničesar, ki se ne premaknejo in tako dalje. Njih pa zanima prihodnost in kako lahko spremenijo svet.
Preberite še:
“Mladi se najraje ne odločajo in bi kar imeli ‘vse’, ampak ‘vse’ ne gre”
Kaj je tisto, kar ste sami med odraščanjem najbolj pogrešali in skušate danes predati mladim?
Ne bi rekla, da je kaj takega, kar sem pogrešala, se pa velikokrat naslonim na stvari, ki so meni pomagale ali mi bile pomembne in za katere zdaj vidim, da jih lahko predam tudi njim. V smislu, naj se s svojimi problemi ne soočajo sami, naj se ne zapirajo v svoj kokonček, ampak naj se zaupajo komu drugemu. Jaz sem imela starejšo sestro, ki sem ji lahko povedala vse. Če nimaš starejše sestre, poišči nekoga starejšega. To je lahko brat, prijatelj, kdorkoli.
Rada bi jim predala miselnost, da je na vsakem koraku pomembno pridobivati izkušnje, iti ven iz svoje sobe, spoznavati, si odpirati obzorja in se ukvarjati z veliko različnimi stvarmi.
Preberite še:
Skavtinja, ki na daljavo pomaga prebivalcem v Siriji
Udeležili ste se veliko mednarodnih srečanj. Se mladi v Sloveniji v čem razlikujejo od mladih v tujini?
Se razlikujejo. To smo najbolj videli, ko sem se kot predstavnica Slovenije udeležila priprav na sinodo mladih. Iskali smo podobnosti in razlike med mladimi. Ugotovili smo, da so razlike ponekod prevelike, kar smo posebej zapisali. Nikoli ne bomo popolnoma enaki. Predvsem se razlikujemo po kontinentih – mladi iz Afrike imajo bolj eksistencialne probleme, v Južni in Severni Ameriki se veliko soočajo z istospolno usmerjenostjo. Na razlike vpliva tudi značaj naroda. To smo doživeli na srečanju v Panami. Mladi iz Južne in Severne Amerike so bili energični in temperamentni, mi smo potrebovali malo spodbude. Zavrteli smo Golico in naredili vzdušje po svoje. 🙂 So pa recimo Poljaki še bolj zaprti od nas.
Po drugi strani pa imamo seveda tudi podobnosti. Smo nenehni iskalci Boga in življenjskega smisla, izumitelji izzivov, navezani na telefone in internet, življenjsko odvisni od prijateljev, z negotovo prihodnostjo. To je povsod.
Na kakšen način vas je skavtstvo spremenilo?
Ne vem, kdo bi bila, če ne bi bila skavtinja. Skavtstvo mi je odprlo zelo veliko stvari. Eno je spoznavanje sebe, kje so moje meje, česa sem sposobna, drugo je spoznavanje drugih – mojih vrstnikov, starejših, tudi vzgoja mlajših. Tu je tudi veličina pripadanja tolikšni organizaciji, ko se zaveš, da je “neki Baden-Powell” organiziral tabor sredi Anglije, kar se je razširilo na ves svet, del tega pa si sam. Zavedanje te veličine mi je bilo od nekdaj nekaj posebnega.
Preberite še:
“Skavtstvo pusti pečat za vse življenje”
Špelini razlogi, zakaj je dobro vključiti otroke k skavtom
• Kakovostno preživljanje prostega časa v družbi svojih vrstnikov.
• Voditelji, ki skrbijo in so odgovorni za otroke, se potrudijo za vsako srečanje, tabor, dogodek, ki ga organizirajo. Otroci so zaupani ljudem, ki jim je mar za vsakega v skupini.
• Odprejo jim pot vere in raziskovanja Božjega stvarstva.
• Zunaj, ne pa ob telefonih preživet čas. Otroci se domov vračajo blatni, umazani, včasih potolčeni, neprespani, pa vendar z nasmeški in kupom izkušenj.
• Naučijo se preprostih spretnosti v vsakdanjih stvareh, od priprave obrokov, skrbi za drugega, pomivanja, pospravljanja, življenja v naravi.
• Pogosto presegaš svoje meje, delaš na sebi, a pri tem uživaš.
Katera je vaša nepozabna skavtska izkušnja?
V moji 15-letni skavtski karieri se je marsikaj zgodilo. 🙂 Spomnim se prvega zimovanja, ko še nismo imeli rutk, ničesar. Imeli smo dva odlična voditelja. Razlagala sta nam, da mora skavt vsak dan narediti dobro delo, služiti. Bili smo v Mokronogu in snežilo je. Eden od voditeljev je predlagal, da nas bo zjutraj zbudil in bomo šli odmetat sneg okrog cerkve. Vsi smo bili zagnani. Voditelj nas je zbudil sredi noči, oblekli smo se in šli po strmem hribu do cerkve. Do takrat nihče od nas ni ugotovil, da nikjer ni nič novozapadlega snega. 🙂
Preberite še:
“Občutek, da nekomu pomagaš, je najboljši”
Se skavtska pot sploh kdaj konča? Kaj ostaja?
Nikoli, vsaj pri meni ne. Strinjam se z vodilom Enkrat skavt – vedno skavt. V srcu ostanejo obljuba in skavtski zakoni. Ko je moja nečakinja pred kratkim dala prvo skavtsko obljubo, sem bila tudi sama čisto raznežena, ker vem, kakšen svet se ji je s tem odprl. Tudi če bom kdaj imela svoje otroke, si želim, da bi bili skavti.
Ostajajo izkušnje, spretnosti, ki si se jih naučil kar mimogrede, spomini, ljubezen do narave in spanje v šotorih, znanci na cesti, ki jih poznaš od skavtov, in še polno drugih stvari, katerih se najbrž sploh ne zavedam, da sem jih dobila pri skavtih.
Preberite še:
Postni čas ni trening v hujšanju ali nizanje mojih zmag, ampak …
Preberite še:
Slovenski duhovniki z žogo: modrost z veliko mladostne energije
Preberite še:
Spoznajte “knjižno mamo” Pike Nogavičke