Nekateri se sprašujejo, kako je Gabrysii Klimek uspelo preživeti 35 kemoterapevtskih odmerkov. Njen mož Robert na to odgovarja: “Ko sva se spoznala, sem videl angela.” Preberite njegovo zgodbo o skoraj 22 let trajajočem zakonu, v katerem je poleg mnogo gorja še toliko več dobrega
Omogočite delovanje Aleteie tudi v prihodnje in nas podprite. Naša prihodnost bo tudi vaša.
Poljakinja Gabrysia Klimek iz mesta Jastrzeb-Zdroj že 18 let trpi za rakom vezivnega in epitelijskega tkiva, ki obsega njene glavne mišice.
Leta 2009, ko je končala drugi cikel kemoterapije in je že vedela, da je neplodna, se je izkazalo, da pod njenim srcem raste novo bitje. “Klara je postala luč v tunelu najinega življenja,” pravi njen mož Robert Klimek, ki je za Aleteio spregovoril, kako se uči biti “mož po meri” in s čim se vsakodnevno spopada.
Preberite še:
Skoraj 25 let ob strani nepokretni ženi: “Nikoli nisem razmišljal, da bi živel drugače”
Je bilo vedno tako?
Ko sem jo spoznal, sem videl angela … Bil je maturantski ples leta 1993. Povabil sem prijateljico, moj sošolec pa znanko iz sosednjega bloka – Gabrysio. Tako je naneslo, da sva sedela za isto mizo, drug nasproti drugemu. Vzela mi je sapo. Plesala sva vso noč. Prijateljica in sošolec sta nama nekako oprostila. Pomislil sem, da pred tem punce še nikoli nisem prosil za telefonsko številko. Gabrysia je tudi še nikomur ni dala. Zgodilo se je, ko sva zapuščala ples … Potem pa sem poklical, jo povabil na zmenek, prišel s čokolado – kar se je izkazalo kot zadetek v polno. In tako se je nekako zgodilo.
Ali je bolezen prišla kar z jasnega?
V prvih dveh ali treh letih najine zveze nisva niti približno slutila, da bi lahko karkoli šlo narobe. Gabrysia je bila v šolski plesni skupini in trenirala umetnostno drsanje. Bila je živahna, zelo fit. Pozneje se je začela angina. Pojavljala se je tako pogosto in bila je tako močna, da so ji najprej morali obrezati mandlje in jih potem povsem odstraniti, ker so jo skoraj zadušili. To je bilo nekaj simptomov, ki so sporočali, da se je v njenem telesu nekaj začelo dogajati.
Poročila sva se leta 1998. Končala sva študij, Gabrysia je začela delati kot pedagoginja v osnovni šoli in vodila je delavnice družinske vzgoje. Maja 2001, ko je nosila težak nahrbtnik s knjigami, ji je izpadel disk. Nikoli več se ni vrnila v službo. Tako sva imela malo več kot dve leti “normalnega” zakona.
Preberite še:
“Najine preizkušnje so bolj za sproti in za spodbudo, da vztrajava v zvestobi”
Izvedeli ste, da bo del njenega zdravljenja okoli 36 odmerkov kemoterapije. Kar pomeni, da – kot pravi zdravnik – “življenjska moč Gabrysie ni primerljiva z ničemer. To je njena genetska lastnost in njen Božji dar”.
Profesor, ki je Gabrysio vodil skozi vse to, nam je brez ovinkarjenja povedal, da je glede na priročnike za tako kemoterapijo v obdobju celega življenja najbolj optimalno dobiti največ 12 odmerkov. Vendar je po prvem ciklu minilo nekaj časa, videti pa je bilo, da se mišično stanje Gabrysie slabša. Zato se je profesor odločil, da izvede drugi cikel 12 odmerkov. Za leto in pol se je moč njenih mišic malenkost izboljšala, nakar se je situacija spet poslabšala. Proti vsem priporočilom sva se odločila za tretji cikel.
Preberite še:
V šoli raka
Kar nekaj časa sta vedela, da Gabrysia nima možnosti zanositi. Naenkrat pa čudež!
Diagnosticirana je bila kot neplodna ženska po menopavzi. Takrat sva bila v svojih tridesetih. Seveda sva nehala računati na to, da bi kdaj postala starša, tudi posvojitev ni prišla v poštev. Kako bi namreč lahko ženska v tako slabem zdravstvenem stanju skrbela za otroka. Sprijaznila sva se, da bova do konca življenja živela le v dvoje.
Na začetku sploh nisva mogla verjeti! Še enkrat sva šla na rutinsko vizito na onkologijo. Pred tem sva bila na morfologiji, pregledali so jo vsepovprek. Izvidi Gabrysie so bili vedno zelo nenormalni. Tokrat pa se je izkazalo, da je vse skoraj v meri normale. Zdravnica je poklicala v laboratorij in vprašala, če niso slučajno zamešali priimka z izvidi. Hitro je naročila naslednjo preiskavo. Takrat je že imela v mislih krvni test nosečnosti.
Preberite še:
Kako otrokom povedati, da ne bodo dobili sestrice, ker je mama imela splav
Dobila je izvide, naju poklicala in nama povedala, da v 30 letih kariere še ni bila priča takšnemu scenariju. V prvem trimesečju, ki je za otroka najpomembnejše, je bila Gabrysia na kemoterapiji! Še bolj nerazumljivo je, in midva to dojemava kot čudež, da je Klara zdrava in da od mame ni prejela nobenih virusov.
Je Klara očijeva punčka?
Mamičina tudi! Imata zelo dober odnos in zelo se imata radi. Klara hoče še vedno spati pri mamici in zavzame skoraj celo posteljo. Včasih lahko sredi noči dobiš peto v nos (smeh). Zavedava se, da so to časi starševstva, ki so neprecenljivi! Brez njih ne bi bilo tako lepo! Odkar je Klara začela hoditi in govoriti, je morala čustveno dozoreti hitreje, kot je normalno pri njenih letih. Pretežno zaradi situacije, ki jo imamo doma. Je zelo nadarjeno dekle, vse si zelo dobro zapomni.
Preberite še:
10 čudovitih imen italijanskih svetnic za deklice
Kakšno je vaše vsakdanje življenje?
Začne se z jutranjo pestjo tablet. Preštel sem – na dan jih mora vzeti okoli 30. To so zdravila, ki skrbijo za uravnavanje hormonov, visoke doze steroidov in najmočnejša protibolečinska zdravila. Gabrysia večino časa leži. Malo se lahko giblje naokoli po stanovanju. Ni priklenjena na posteljo, ampak 200-metrski sprehod je zanjo takšen izziv, kot da bi se odpravila na goro K2. To povzroča hudo bolečino, ki jo mora potem odplačati z zelo dolgim ležanjem v istem položaju. Sploh se ne more premikati.
Ko greva v bolnišnico, k zdravniku – po nekaj urah mora dan ali dva počivati, da minejo bolečine v mišicah. Nakupovanje, pomerjanje oblačil ali čevljev je prav tako logističen izziv – ko se voziva v avtu, Gabi leži na zadnjih sedežih, ker je v sedečem položaju lahko le nekaj minut. Potem mora dan, dva spet ležati, napolnjena z opiati. Ko Klara, ki je zdaj v četrtem razredu, pride domov in dela domačo nalogo, ji Gabrysia v ležečem stanju razlaga snov. Takšno je naše življenje.
Preberite še:
Skrivnost, kako prenašati bolezen (in življenje) z veseljem
Gabrysia že od začetka bolezni živi v bolečinah?
Ima stalna mišična obolenja. Različna protibolečinska zdravila, ki jih jemlje nekajkrat dnevno, to zgolj blažijo. V teh 18 letih ni našla miru. So situacije, ko kakršenkoli premik, fizični napor, rehabilitacijske vaje in s tem mišični napor povzročajo fizično bolečino.
Včasih ji je težko celo dvigniti skodelico. Zaradi vsega tega ne more v naročje vzeti niti hčerke. Prvič, da je ne bi izpustila, in drugič, nobeno dvigovanje ne pride v poštev. Gabrysia je lahko hči objela le v ležečem stanju, ni je mogla nositi, ni je mogla okopati, ni je mogla voziti v vozičku. Normalne dejavnosti, ki bi jih vsaka mama rada počela s svojim otrokom. Bolezen jo je oropala normalnega materinstva.
Preberite še:
“Trpljenje ni pokora za grehe”
Ste še vedno pod stresom?
To je stres, povezan predvsem s tem, da ne vemo, ali se bo Gabrysia zjutraj zbudila. Eden izmed njenih simptomov je trenuten padec pritiska. Zelo pogosto, ko Gabrysia leži in se pogovarjava, nenadoma kar zaspi. Zdravilo ji moram dati takoj, ker ji sicer lahko odpove srce.
Te situacije s pritiskom se pogosto pojavljajo, zato Gabrysia ne more biti dolgo sama. Živiva zelo blizu njenih staršev, tudi sosedje so seznanjeni s situacijo. To je stres, na katerega se je treba navaditi, ker to ne more biti edina stvar, o kateri razmišljam, hkrati pa se je na to težko navaditi, kako bi vendar se? To so pogosto neprespane noči.
Preberite še:
Diagnoza rak le tri mesece po porodu: “Bolezen je prinesla več dobrega kot slabega”
Ko je vaša žena zbolela, ste morali popolnoma preurediti svoje življenje.
Po izobrazbi sem magister financ in bančništva. Ko sem bil še študent, sem se zaposlil na banki, prišel na pozicijo namestnika vodje oddelka, kariera je torej precej obetala. Nenadoma pa je prišel marec, ko sem imel izkoriščen že celoten letni dopust in bolniško.
Bil sem prisiljen pustiti svojo zaposlitev za polni delovni čas in odpreti lastno podjetje. Tako nisem bil vezan na roke, po drugi strani pa nisem imel stalne plače, kar je močno vplivalo na našo finančno stabilnost. To je bil torej dodaten stresni faktor, s katerim smo se morali naučiti živeti. To je bila zame vaja, kako biti mož glede na okoliščine, ki mi jih je namenil Bog.
Preberite še:
Uspešen poslovnež je zapustil vse in odšel v starodaven gorski samostan
Ali še vedno slišite vprašanje, kot je: “Zakaj si sploh z njo?”
Se zgodi. Ne morem reči, da sem se navadil, ker se nikoli ne bom. To v meni vsakič vzbudi čustva nestrpnosti. So tudi ljudje, ki občudujejo, da si življenja nisem zastavil drugače. Ampak ponavadi so to ljudje, ki sami nimajo sreče v svojem razmerju.
To je izjava, ki ne kaže preveč na človeško dostojanstvo. Beseda je zame zelo pomembna. In če je beseda po vrhu vsega podana še v poročni prisegi, pred Bogom, pred oltarjem in se jo potem požre, nekaj ni v redu. Res je, da se je bilo treba v tej novi situaciji znajti, vendar niti za sekundo nisem pomislil, da bi ravnal drugače. To moram poudariti.
Preberite še:
Dvakrat je poskušal storiti samomor, nato se je naučil živeti z boleznijo
Je morda to dokaz, da sta z ženo eno?
Iskreno lahko povem, da ja, vendar ne bi bilo tako močne vezi in medsebojnega razumevanja, če nama ne bi že na začetku zakona in bolezni ob strani stali tako čudoviti duhovniki, ki so naju tega učili, vključno z najinim skupnim spovednikom in duhovnim spremljevalcem.
Močno verjamem, da lahko duhovni spremljevalec, ki sliko zakona vidi z obeh perspektiv in ima poleg tega še poseben dar, čudovito vodi zakonca in ju uči takšne stvari, do katerih sama za časa svojega življenja ne bi zmogla priti. In Bog nama je velikokrat namenil takšne ljudi, zaradi katerih lahko še naprej prenašava ta križ.
Sta že od začetka molila skupaj?
Tukaj vas moram presenetiti. Včasih sem bil ena izmed najslabših različic: nekaj vmes. Vseeno mi je bilo, ali sem šel v nedeljo k maši ali ne. Gabrysia je bila vedno verna in ko mi je rekla: “Pojdi z menoj,” sem ji sledil. Le da temu nisem pripisoval takšne teže.
Situacija se je začela spreminjati leta 2005. Podoba svetega papeža Janeza Pavla II. zadnji teden, preden se je za vedno poslovil od sveta, ta slika, na kateri sedi v svojem kabinetu med zadnjim križevim potom, gleda televizijo, objet s križem – to je v meni vzbudilo tako močna čustva, da sem se iz minute v minuto postopoma začel spreobračati.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila poljska izdaja Aleteie. Prevod in priredba: Jezikovno Mesto.
Preberite še:
Igralec je zaradi žene zavrnil igranje v erotičnih scenah. Izgubil je službo in veliko denarja …
Preberite še:
Kako milenijci iščejo zaposlitev in kaj si od nje želijo
Preberite še:
“Če nekoga nimaš brezpogojno rad, tega ne zdržiš”