“Nisem Superman, tudi jaz se kdaj zjočem, a ne obupam”

"Zaradi družine se v življenju ženem naprej. Trudim in borim se, da sem zgled. Če bosta sinova kdaj v življenju imela težave, se bosta lahko spomnila, da tudi njun oče nikdar ni klonil pred tegobami," so besede človeka z neuklonljivo voljo po življenju, ustvarjanju, po srčnih, čutečih odnosih.

Nenad Stojakovič je predan partner in oče dveh sinov. Od lani je invalidsko upokojen, pred tem je delal v eni od celjskih tovarn. Vselej je veljal za zanesljivega, marljivega, odgovornega in priljubljenega. Vedno je imel na zalogi kako šalo, dovtip, bodrilno besedo.

Ogromno se je ukvarjal s športom. Suval je kroglo, igral odbojko, največje uspehe pa je dosegal kot rokometaš. Za slovensko reprezentanco je Celjan odigral 33 tekem, na kar je neizmerno ponosen. Soustvaril je prvo slovensko kolajno mednarodne ravni v ekipnih športih: z reprezentančnimi soigralci je bil leta 1993 bronast na sredozemskih igrah.

Ravno velika strast do športa pa ga je zapeljala, da je spregledal alarmno lučko telesa, ki se je oglašalo z bolečino. To je miril s tabletami, manj treniral in vseeno nadaljeval svojo športno pot, ki jo je sklenil pred 15 leti. Težave s hrbtenico so se nadaljevale in stopnjevale. Diagnoza: vtekanje možganske tekočine v hrbtenjačni živec.

Nenad je prestal štiri operacije, okusil trpkost slovenskega zdravstvenega sistema, se zdravil tudi v Braziliji in Švici. V zadnjih letih je bolj ali manj na vozičku, ni odvisen le od sebe, a vseeno zelo vedro in pozitivno zre nase in na okolico.

"Največjo moč mi daje družina. Brez nje bi se gotovo spraševal, zakaj se to dogaja ravno meni. Kot oče imaš obveznost, da otroke naučiš stvari, ki jim bodo prišle prav," si prizadeva biti srčen in vztrajen zgled za svoja sinova, ki mu vsak na svoj način pomagata pri vsakodnevnih opravkih.

Nisem Superman, tudi jaz se kdaj zjočem, ampak to ne pomeni, da bom vrgel puško v koruzo in obupal. Da, priklenjen sem na voziček. To je moje življenje. A na koncu vsakega predora gori lučka.

To so lepe, hvale in občudovanja vredne besede. A od njih do dejanj je v preizkušnjah, ki zamajejo samozavest, načrte, predstave v življenju in še kaj, lahko sila dolga in naporna pot: "Nisem drugačen kot drugi. Seveda pridejo krizne minute. Očetje se včasih poskušamo do svojih otrok obnašati herojsko. Vseeno sem iz krvi in mesa. Verjetno opravljam neko nalogo, ki mi je dana. Zaradi otrok se vedno splača stisniti zobe. Naj se name obesi celo večje breme, samo da je moja družina zdrava in da je z mano na tak ali drugačen način."

Ognjevito odkima ob tezi, da je verjetno iz glave že izbrisal misel, da bo še kdaj hodil. Verjame v znanost in medicino. Dajeta mu upanje, da bo živec, ki je ostal pritisnjen na hrbtenjačni kanal, zaradi česar od pasu navzdol neprenehoma čuti bolečino, s pomočjo določenega odkritja nekoč spet deloval bolj normalno.

Lani je bila sicer na obzorju velika Nenadova zmaga. Po intenzivnih terapijah v Švici je spet začel hoditi, tudi do 400 metrov. Pred pol leta pa so na kontrolnem pregledu pri diabetologu ugotovili, da je zaradi prevelikega jemanja protibolečinskih sredstev prišlo do rahle okvare ledvic. Tako je moral tablete opustiti, kar je pomenilo, da se je v njegove spodnje ude vrnila bolečina. Zato je hojo – trenutno – bolj ali manj opustil.

A Nenad je človek, ki se nikoli ne preda: "Čeprav moj spodnji del telesa ne zaznava toplote in hladu, lahko za silo še vedno vstanem. V primerjavi z ljudmi, ki nimajo živčne povezave med zgornjim in spodnjim delom telesa, sem absolutni Schwarzenegger. S težavo, a vseeno lahko poskrbim zase, se umijem."

Dejavnosti, povezane s fiziološkimi potrebami, segajo najgloblje v človekovo intimo. Morda je to pri moških še bolj očitno. Da lahko Nešo, kot ga kličejo prijatelji, vedno sam poskrbi za vse, ni vselej samoumevno.

"Glede stranišča je tako: ko možgani dobijo signal za katerokoli potrebo, moram to opraviti v minuti ali dveh. Dlje ne morem zadržati blata ali vode. To včasih boli veliko huje kot hrbtenica. Gre za človekovo dostojanstvo. Težko je, če te mora previjati partnerica. Čeprav bi tudi jaz zanjo naredil enako, če bi bilo treba. Ni lahko, a še vedno se borim," vedro dodaja Nenad.

Nekoč je bil rokometni reprezentant. Zdaj pa je pri 53 letih spet, in sicer v novoustanovljeni reprezentanci rokometa na vozičkih, ki je pred tedni v Celju odigrala svojo prvo tekmo. Šport je za invalide tako v psihološkem kot fiziološkem smislu lahko velika opora. Na pomoč pri zbiranju sredstev za posebne vozičke pa lahko priskočimo vsi.