Jasmina in Urban Praprotnik znata svoje navdušenje nad tekom prenesti na množico posnemovalcev: nekateri se jima v okviru društva Urbani tekači pridružijo pri tekih po Sloveniji in v tujini, druge pa opogumita, da si nataknejo športno obutev in stečejo čez domači prag
Omogočite delovanje Aleteie tudi v prihodnje in nas podprite. Naša prihodnost bo tudi vaša.
Maratoni zadnja let postajajo množični dogodki, prava moda, ampak tek je načeloma samoten šport. Kakšno je poslanstvo Urbanih tekačev? V čem je čar skupinskega pohodniškega teka?
Jasmina: Skoraj vedno tečeva v skupini. Tek ima mnogo vidikov, med njimi tudi družabnega, spoznavamo nove ljudi in kraje, nismo osamljeni, srečamo ljudi, s katerimi se lahko pogovarjamo: pa ne le o svojih problemih, ampak o tem, kar je tukaj in zdaj. Na svoje življenje dobimo nov pogled.
Prisoten je psihološki trenutek, ko si oddahnemo od svojih težav, doživimo olajšanje. Ljudje povedo, da jim vključenost v tekaško skupino pomaga k boljši kakovosti življenja. Ne gre le za fizično počutje, da smo fit in razmigani na svežem zraku, dragocen je tudi občutek pripadnosti, vključenosti, sprejetosti – tudi če si zadnji v skupini. Imava prijateljico, ki vodi pomembno ustanovo v tujini, in povedala je, kakšno odkritje je bila zanjo vključitev v tekaško skupino.
Preberite še:
Župnik in maratonec, za katerega so navijali tudi v Hollywoodu in na Beverly Hillsu
Vedno je bila na vrhu, odločala je in imela vso odgovornost, v tekaški skupini pa je bila zadnja in naenkrat so jo ljudje začeli trepljati: “Saj bo, dobro ti gre.” Taki preobrati so zdravilni za naš pogled nase. Odleglo ji je, da jo sprejemajo tudi, ko je zadnja.
Se med tekom ne pogovarjate, ne zmanjka sape?
Jasmina: Najini treningi so zelo prijazni do človeka. Ne treniramo do izčrpanja, ustavljamo se, delamo vaje, dovolj je prostora za kramljanje in druženje. Ljudje radi prihajajo, ker vedo, da jih čakajo prijatelji. Lahko pa tečeš tudi sam, imaš svoj mir. Tek je najcenejši šport. Stopiš skozi vrata svojega doma in že tečeš.
Urban: Fino je imeti občutek, da te prijatelji čakajo. Redni trening je zares dober trening. Neredni trening je preigravanje, kjer se menjujeta dobra in slaba vest. Skupinski tek pomeni tudi odgovornost, greš, ker te pričakujejo, v tem je spodbuda. Sicer bi te ustavil prvi dež.
Tečete po dežju?
Urban: Tečemo ob lepem vremenu. Lepo pa je vsako vreme. Vreme za tek je primerno 365 dni, tako kot za hojo.
Pa mraz in minus?
Urban: Hladen zrak je treba upoštevati, ne tečemo na vso moč, ne na polna pljuča, dihamo skozi nos, da dodatno navlažimo in ogrejemo zrak, preden pride v pljuča. Sicer pa velja, da je med tekom poraba kisika visoka, zato dihamo skozi usta. Ženske se ponoči same težje odločijo za tek, tudi tu je skupina v podporo.
Preberite še:
“Kaj je lepše kot gledati na svet še z enimi očmi?”
Tek je pri otrocih nekaj naravnega, vsi tečejo.
Urban: Človek je rojen za tek, čim otroci shodijo, se že poženejo v tek. Tečejo do vstopa v šolo, v prvem razredu še, potem pa vedno manj. Zaznal sem dva procesa. Prvi je, da se s starostjo vklaplja program lenobe, to je naš varčevalni program z energijo. Z lenobo ni nič narobe, če jo znamo primerno kultivirati.
Otroci ves čas migajo, ne morejo biti pri miru, velikokrat jih prisilno ustavimo in zaviramo njihov razvoj, v puberteti pa se telo začne ustavljati, radi posedimo, mirujemo. Drug proces, do katerega sem kritičen, pa je, da šola in tudi družba širše napačno razume tek. Razume ga kot tekmovanje. Bolj prav bi bilo, da bi šport razumeli kot igro.
Preberite še:
S. Rebeka Kenda: Če se otrok ne zaletava v mejo, ki smo mu jo postavili, je nekaj narobe
Šola rada meri. Menimo, da tisto, česar ne moremo zmeriti, ni nič vredno. Pri teku na šeststo metrov otroci pri sedmih letih tečejo vedno na vso moč – drugače sploh ne znajo teči. Po sto metrih jim postane težko in tek se jim zameri za vse življenje.
Jasmina: Tekači povedo, da so nazadnje tekli v šoli, pa se jim je zamerilo. Najslabša so sodelovanja na krosih, ki otroka pripeljejo v hudo stisko.
Urban: Kdor brez težav hodi, bi z veliko verjetnostjo lahko tudi tekel. Velikokrat brez razloga rečemo: “Tek ni zame.” Naši evolucijski predniki so začeli teči pred dvema milijonoma let. Anatomsko moderni človek, ki se je razvil pred tristo tisoč leti, je bil lovec. Z vztrajnostnim tekom je dosegel, da se je zasledovana žival počasi pregrela.
Preberite še:
Kako je mož s preprosto in ljubečo gesto pomagal ženi do “zmage” na bostonskem maratonu
Lov je bil skupinski tek, zasledovanje je trajalo pet do šest ur. Zato poudarjam, da za človeka ni naravno gibanje šprint, ampak vztrajnostni tek. V paleolitskem obdobju se je tek zapisal v našo telesno zasnovo, možgane, mišice, tetive. Naše telo je močno, kolikor ga obremenjujemo. Če ga ne obremenjujemo, je šibkejše in bolj ranljivo.
Kako tek vpliva na naše telo?
Urban: Pri teku so obremenitve večje. Glede na hojo je obremenitev pri teku dvojna ali pa tudi trojna. Če je teka preveč, se lahko poškodujemo. Tek nas bo okrepil, imeli bomo trdnejše kosti, boljši hrustanec, zdravo hrbtenico, bolj gibke možgane, odpornejši imunski sitem. Ni dela našega telesa, ki ne bi imel koristi od teka. Ker je tek naraven način gibanja, je najboljši način, da se okrepimo.
Koliko gibanja bi potrebovali za protiutež osmim uram sedenja dnevno?
Minimalno priporočilo je pol ure hoje. Tek in hoja sta odlična protiutež za sedenje. Tako kot si zvečer umijemo zobe, bi morali za pol ure na sprehod. Če dvakrat do trikrat na teden dodamo še ščepce hoje, se bo telo krepilo.
Preberite še:
Ultramaratonci mu pravijo, da je nor: 100 kilometrov za družine z bolnimi otroki
Pred tridesetimi leti je čez naše vaško okolje neka profesorica tekla vsako nedeljo, mi smo pa doma gledali televizijo in si mislili, da je z njo nekaj narobe.
Urban: Še do nedavnega smo lahko slišali take pripombe. Ugotavljam, da tudi na vaseh ljudje lahko živijo zelo pasivno in so zasedeni. Tek in hoja sta nekaj, česar ne bi smeli izpuščati. Hodimo vsak dan, tecimo pa dvakrat do trikrat na teden. Tekaška obutev je orodje za čiščenje glave. Čim bolj so tekaški copati umazani, bolj je glava čista.
Jasmina: Ženske rečejo, da imajo toliko gospodinjskega dela. In da če sesajo, se že dovolj razgibajo. S tem ne nadomestimo potrebe po gibanju. Moramo se malo zadihati, telo mora steči.
Preberite še:
V Compostelo na invalidskem vozičku? “Vse bo v redu, uspeli bomo!”
Urban: Največji napredek opažam pri ljudeh, ki nikoli niso tekli. Naj povem lepo zgodbo. Moški pri 45 letih je imel resne težave s kolenom, obetala se mu je operacija. Po mojem predavanju o teku je pristopil k meni in rekel, da tekel sicer nikoli ne bo, bo pa poskušal upoštevati osnovne nasvete pri hoji.
Začel je s pravilnim stopanjem na tla, pazil je, da mu koleno ni klecalo, stanje se je izboljšalo, dodajati je začel ščepce teka, po enem letu je pretekel pet kilometrov! V drugem letu jih je pretekel deset, letos je za svoj petdeseti rojstni dan pretekel 42 kilometrov. Tek ima pomembno sporočilo, ki ga lahko prenesemo tudi na druga področja v življenju: zmorem, korak za korakom.
Rad bi, da tek dojamemo kot prijatelja. Človek lahko teče za kratko obdobje, tekmuje in zmaguje, a če ne razvije ljubezni, se vse konča. Utišati moramo zmagovalca v sebi. Ni nam treba tekmovati, niti sami s seboj. Rajši razvijajmo vztrajnost.
Jasmina: Ni treba iti čez sebe. Spoznavajmo sebe in delujmo v skladu s seboj.
V nekem intervjuju ste dejali, da je vajin posel prosti čas. Vajini vikendi so z maratoni in teki polno zasedeni. Navsezadnje imata štiri otroke, ki si za vikend želijo biti s starši.
Jasmina: Vedno se organizirava tako, da so otroci lahko zraven, ker bi sicer to, kar počneva, izgubilo smisel. Z nami so moji starši in Urbanova mama, če oni ne morejo, imava še dve varuški. Popestrijo nam izlete, ker doživljamo njihov svet.
Njim pa je zanimivo, ker spoznavajo novo okolje in nove ljudi. To, da smo medgeneracijsko povezani, je velika dobrina. Moj oče je izračunal, da smo skupaj šestdeset dni na leto, od jutra do večera.
Preberite še:
5 stvari o življenju na Antarktiki, ki jih verjetno še ne veste
Imava štiri otroke, dve dekleti in dva fanta, v starosti od drugega do petnajstega leta. Nikoli nisem nehala teči, med nosečnostjo sem se prilagodila in tekla manj. To je koristno tako za mamo kot za razvijajočega se otroka, če je seveda mati zdrava.
Ljubljanski maraton – 21 kilometrov – sem pretekla po roku, seveda sem se prej pogovorila s svojo zdravnico. Tak tek je sicer bolj okoren in počasen, a bil je tek. Čez dva dni sem rodila Sofijo (tretjega otroka), tehtala je skoraj štiri kilograme. Tudi po porodu sem bila hitro v formi in sem kmalu spet tekla.
Intervju je bil v daljši različici najprej objavljen v reviji Praznična, letnik 2019, št. 1.
Preberite še:
“Šele ko občutimo pomanjkanje, takrat znamo dati stvari pravo vrednost”
Preberite še:
“Bog je najbolj pristen v odnosih, po drugi strani pa tam tudi najbolj zahteven”
Preberite še:
Kaj se je zgodilo, ko so v šoli prepovedali uporabo pametnih telefonov