Zakaj se vedno znova vprašam, kakšen dan je za menoj, kaj sem tisti dan pomembnega naredila
Omogočite delovanje Aleteie tudi v prihodnje in nas podprite. Naša prihodnost bo tudi vaša.
Hrepenenja
Obenem pa se v meni oglasi cela vrsta hrepenenj: da bi užila zadnje žarke sonca, da bi malo posedela, da bi vzela v roke fotoaparat ali da bi zapisala misli, ki so se mi tisti dan podile po glavi. A čas teče, zlata ura mine in jaz se vedno znova vprašam, kakšen dan je za menoj, kaj sem tisti dan pomembnega naredila, ali je bil dan porabljen dobro.
Po Eriku Eriksonu približno po 35. letu nastopi razvojno obdobje, v katerem postane najpomembneje razrešiti notranji konflikt med tvorbenostjo in stagnacijo – med občutkom, da sem kot posameznik našel svoje poslanstvo, da s svojim delom in življenjem tvorno prispevam k boljšemu svetu, da sem ustvarjalen in rodoviten, ter občutkom, da gre moje življenje v prazno, da ne ustvarjam ničesar pomembnega in da nimam vpliva na druge. Obstaja tudi lestvica, s pomočjo katere lahko ocenimo, kje se nahajamo na omenjenem spektru. Zase vem, da stagnirati nikakor ne želim.
Nevarnost v življenju vsake matere
Kaj to pomeni konkretno zame kot mamo šestih otrok? Kdo bi rekel, da sem že s tem, ko sem jih rodila, pomembno prispevala, izkazala svojo rodovitnost, opravila svoje poslanstvo. Kakšen drug bi rekel, da imam zdaj dovolj dela doma, da mi ni treba početi več ničesar drugega in naj se posvetim otrokom in gospodinjstvu.
Preberite še:
“Materinstvo te prisili, da iz življenja odstraniš ‘navlako’, ker nimaš več časa za to”
Preberite še:
Stvari, ki si jih otrok v otroštvu najbolj zapomni
Preberite še:
Kako se čustveno inteligentno poročiti?
Preberite še:
“Kar sem čutila kot mati, to je čutil tudi on kot oče: tega otroka morava sprejeti”