Vnukinja legendarnega Slavka Avsenika je pevka, članica zbora Perpetuum Jazzile, fotografinja in bodoča učiteljica
Omogočite delovanje Aleteie tudi v prihodnje in nas podprite. Naša prihodnost bo tudi vaša.
Monika Avsenik je ena od sedmih vnukov pokojnega Slavka Avsenika, utemeljitelja narodnozabavne glasbe v Sloveniji. Potem ko se je njen brat Sašo s svojim ansamblom že dobro uveljavil tako doma kot v tujini, predvsem v Avstriji in Nemčiji, in nadaljuje družinsko glasbeno tradicijo, je njegova mlajša sestra širšo slovensko javnost presenetila jeseni 2017, ko je na gala koncertu Avsenik s Simfoničnim orkestrom RTV Slovenija odpela pesmi Lepe ste ve, Karavanke ter ganljivo očetovo skladbo, posvečeno pokojnemu Slavku, Morda pa nekoč.
Oče je verjel v njen potencial
“Priznam, kar dolgo časa sem zbirala pogum, da se pokažem,” pravi Monika, ki ji je bila glasba položena v zibko, v nižji glasbeni šoli se je učila igranja na klavir, prepevala je v otroškem pevskem zboru in zboru Pinocchio Tomaža Kozlevčarja. Da ni ostala skrita v svoji sobi in je stopila na solistično pot, je zaslužen njen oče, kitarist Gregor Avsenik. “Ati mi je vedno stal ob strani in kljub temu, da me ni slišal peti, je verjel v moje sposobnosti in potencial ter me spodbudil, da sem leta 2015 nastopila na našem festivalu Avsenik.” Takrat je bilo prvič, da je pela narodnozabavno glasbo, glasbo svojega dedka.
Preberite še:
Glasba s katoliškimi koreninami: Mozartov Ave Verum Corpus
Morda pa nekoč. V spomin Slavku Avseniku.
“To je osebna, družinska skladba. Oče je imel melodijo narejeno že nekaj časa, nastajala je v času atove bolezni. Jaz sem takrat živela pri njem, imel je oskrbo na domu in sem veliko časa preživela ob njem, za maturo sem se učila kar pri njegovi postelji. Bili so trenutki, ko te je prijel za roko, jo stisnil, zaspal in je ni spustil. Tako me je prijel tudi, ko je bil ati na obisku, in ko je to videl, ga je zelo ganilo. Tako je nastal verz: ‘te vedno ob sebi čutila, kot sem takrat tvojo dlan’. Besedilo je odgovor na atove besede. Bil je zelo navezan na hrib Sv. Petra in cerkev na njem, na vrtu v Begunjah je vedno zrl vanj, pogosto je šel gor. Ob zadnjem obisku so ga tam snemali za oddajo Slovenski pozdrav in je snemalce prosil, naj mu dajo dve minuti. Šel je v cerkev, v spominsko knjigo je zapisal ‘Nikoli ne veš, kdaj se spet srečamo’ in tam pustil tudi solze. To nas je res ganilo, kot bi čutil, da je zadnjič tam.”
Se bo pridružila bratovemu ansamblu?
Čeprav izhaja iz družine, ki je tako rekoč začetnica slovenske narodnozabavne glasbe, Monika kot najstnica ni poslušala te zvrsti. “V moji generaciji nihče tega ni poslušal, zato tudi sama nisem imela posebne želje. Ko smo imeli veselice, sem uživala, a da bi si sama to predvajala, mi ni prišlo na misel. Ko se je ata poslovil, sem začela nekoliko bolj razumevati pomen njegove glasbe in ustvarjanja, kako veliko delo nam je zapustil,” pripoveduje Monika, ki se kot pevka vedno bolj vidi v prepevanju Avsenikove glasbe.
Vprašanje, ali jo bomo videli kot stalno članico Ansambla Saša Avsenika, je zato kot na dlani. “O tem je bilo že nekaj vprašanj, tudi Sašo me je vprašal, ko so iskali novo pevko, a se mi za zdaj zdi prezahtevno. Oni imajo res veliko nastopov, večinoma v tujini … Mogoče čez nekaj let,” odgovarja mlada pevka, ki se želi glasbeno razvijati in hkrati stremi po urejenem in umirjenem družinskem življenju.
Preberite še:
Največja preizkušnja mlade pevke: pet tednov v popolni tišini
Preberite še:
Sestra Celina Hren: od pevke šansonov in misijonarke v Afriki do klarise v Turnišču
Razširiti želi krog plesalcev pod Avsenikovo marelo
Njena trenutna prioriteta je študij, šola se za učiteljico razrednega pouka, poleg tega poje pri zasedbi Perpetuum Jazzile, s skupino glasbenikov pod imenom The Mood Swingers pa za jesen pripravljajo nov projekt, ki bo zaživel v domači gostilni Avsenik. Pod Avsenikovo marelo bi namreč radi pripeljali tudi tiste ljudi, ki se sicer radi zavrtijo po plesišču, a jim narodnozabavna glasba ni preveč blizu.
Od septembra dalje bodo tako enkrat mesečno pripravili večer plesne glasbe s slovenskimi popevkami, tujimi uspešnicami in Avsenikovimi priredbami. “Ideja se je porodila, ko smo za novo leto tako nastopali v Cankarjevem domu in smo videli, kako ljudje uživajo, publika je neobremenjena, ne ukvarjajo se z glasbeniki, temveč želijo plesati. Tako sva s fantom prišla na idejo, da bi to pripeljala tudi na Gorenjsko in da ni nujno, da je ta priložnost ravno novo leto.”
Preberite še:
3 zdravilni učinki glasbe na telo
Prazniki pri Avsenikovih
Monika Avsenik je v družbi sestre in treh bratov odraščala v Begunjah na Gorenjskem na Avsenikovi domačiji, znani po omenjeni gostilni in Avsenikovem muzeju. S sestro sta vedno radi pomagali doma, predvsem pri slaščičarki Ruži, kjer sta lahko degustirali domač sladoled in zavijali jabolčni zavitek. V srednješolskih letih sta v pralnici opravljali počitniško delo, kadar je gneča, Monika priskoči na pomoč v kuhinji, medtem ko se v strežbi še ni znašla.
Preberite še:
Pevka, skladateljica, inštrumentalistka, voditeljica. Slepota za Anjo ni ovira
Preberite še:
Celine Dion pravi, da so 50. leta njena najboljša
V srednješolskih letih, ko je obiskovala Srednjo šolo za oblikovanje in fotografijo, je živela pri starih starših, Slavku in Brigiti v Ljubljani. Zanjo so bila to dragocena leta, ko se je lahko še bolj zbližala s svojim slavnim dedkom. Ko pripoveduje o njem, izraža resnično spoštovanje. Pravi, da so bili vsi otroci vzgajani v tradicionalnem duhu in so imeli do starih staršev lep in spoštljiv odnos. Vse večje praznike, božič, veliko noč in praznik vseh svetih, so vedno preživeli v širšem družinskem krogu, lepe spomine so skupaj pisali tudi ob poletnih počitnicah.
Marsikdo bi si predstavljal, da so bili njihovi družinski prazniki glasbeno obarvani, da je dedek v roke vzel harmoniko, oče kitaro, stric sedel za klavir in so potem prepevali. “Sem že slišala, da ljudje tako mislijo, a žal vas moram razočarati. Glasba je bila vedno prisotna, a le na radiu. Smo pa enkrat za božič otroci pripravili presenečenje, glasbeno točko, ki je vsem ostala v spominu. Zapeli in zaigrali smo Sveto noč, jaz sem pela, Sašo je bil na harmoniki, sestra in bratranec na klavirju ter brat Aleš na saksofonu.”
Preberite še:
12 stvari, ki jih lahko počnete z družino, še preden otroci odrastejo
Slavko vnukinje ni slišal peti
To je bila tudi edina priložnost, ko je Slavko slišal peti svojo vnukinjo. Ko se je pozneje spet začela bolj resno ukvarjati s petjem, vaditi za nastop na festivalu, je dedek žal dva meseca pred nastopom odšel v večnost, 2. julija je minilo štiri leta. “Žal mi je, želela bi si, da bi me slišal; sicer vem, da bi me bilo strah, če bi me poslušal. Po drugi strani mi je bila to velika motivacija, čutila sem neko podporo. Ko sem stopila na oder za prvi nastop, je bilo v šotoru okoli tisoč ljudi, jaz pa sem se v mislih osredotočila nanj in mu tako predala pesem. Tako mi je bilo laže.”
Sta se pa o njenem nastopu veliko pogovarjala, dedek ji je dal dragocene nasvete, kako naj se znebi treme in naj korajžno stopi pred ljudi. “Rekel mi je, da moram biti ‘freh’, ko grem na oder, naj ne bom prestrašena, ampak pogumna. Te pogovore sva imela, a da bi mu kaj zapela, sem bila še preveč sramežljiva.”
Preberite še:
Vsak poraz še ne pomeni neuspeha. Pravzaprav ste na dobri poti
“A to je dejansko moj ata ustvaril?”
Zdaj, ko je vedno več priložnosti, da poje dedkovo glasbo, Monika vedno bolj spoznava veličino njegovega dela. “Sašo me je zdaj povabil, da sem jih spremljala na njihovi turneji po Avstriji. Ko tam vidiš polne dvorane navdušenih ljudi, kako pozitivno sprejemajo to glasbo, si rečeš: ‘A to je dejansko moj ata ustvaril?’ Je kar malo neverjetno, ne moreš si povsem predstavljati.” Še bolj jo gane, ko znane dedkove melodije sliši v izvedbi simfoničnega orkestra, ko se potrdi, da to vendarle ni “kmečka glasba za ljudi na vasi”, ampak res vrhunska glasba, ki se jo da primerjati z glasbo velikih mojstrov kova Johanna Straussa, pravi vnukinja velikana slovenske narodnozabavne glasbe.
Prispevek je bil najprej objavljen v Naši družini, prilogi tednika Družina.
Preberite še:
Mučenke, ki jih je reka Drina odnesla v Božje naročje
Preberite še:
Raku je rekla adijo in začela zvoniti. Kaj pa se je zgodilo potem?
Preberite še:
Romantični zmenki za vsak letni čas