Presenetljivo dejstvo, da je latinščina “mrtev” jezik, v smislu, da ni podvržena evoluciji, ji daje posebno vrednost
Omogočite delovanje Aleteie tudi v prihodnje in nas podprite. Naša prihodnost bo tudi vaša.
Univerzalnost Cerkve ni zgolj geografska, povezana z njenim širjenjem v vse kotičke sveta. Njena univerzalnost izhaja iz božje poklicanosti, da sprejme vse ljudi, ker Božji klic ne izključuje nikogar.
Da bi bilo sporočilo Cerkve univerzalno za vse čase, je Bog uporabil zgodovinske elemente, ki so rojstvo Cerkve prilagodili okoliščinam in tako omogočili njeno univerzalnost. V tem smislu sta bila jezik in struktura rimskega cesarstva najbolj univerzalna človeška resničnost tistega časa, zelo pomembna. Jezik tega cesarstva je bila latinščina, ki se je iz Rima razširila na osvojena ozemlja, vključno s Palestino Jezusovega časa.
Preberite še:
Se je velikan krščanstva rodil na ozemlju današnje Slovenije?
Jezusov jezik
Jezus je govoril aramejščino, jezik svojega ljudstva, toda verjetno je, da je znal tudi druge pomembne jezike tistega časa, kot sta grščina in latinščina. To nam na primer da misliti pogovor med Jezusom in rimskim stotnikom, ki ga omenjata Matej in Luka. Priče tega pogovora so bili samo učenci in drugi ljudje podobne kulturne ravni; tolmača ni bilo.
Možno je, da je vsaj del pogovora potekal v latinščini, in verjetno je, da je Jezus uporabil ta jezik tudi takrat, ko je govoril s Poncijem Pilatom. Toda ali ne bi bilo mogoče obratno, da sta stotnik in Pilat govorila aramejsko? Nedvomno je mogoče, čeprav je veliko bolj običajno, da se na osvojenih ozemljih uvede jezik imperija, kot pa da osvajalci govorijo jezik osvojenih.
Preberite še:
Je to črka, brez katere Slovenci ne moremo preživeti?
Despotski rimski prokurator Pilat, višji prehodni uradnik okupacijske vlade, je imel nalogo utrditi cesarstvo na tem ozemlju, kar je poleg širjenja rimske kulture, njenih zakonov in navad vključevalo tudi uporabo imperialnega jezika.
V vsakem primeru, če so nekateri pripadniki ljudstva govorili latinsko, zakaj to ne bi veljalo tudi za Jezusa?
Rimski imperij
Zdi se, da ni naključje, da je Božja previdnost zagotovila, da se je Jezus rodil na ozemlju, na katerem je prevladoval imperij, ki je postal sredstvo hitre širitve krščanstva. Zlasti od četrtega stoletja naprej, ko je po mnogih brutalnih preganjanjih v začetnih časih krščanstvo končno premagalo hud odpor in bilo razglašeno za uradno vero rimskega cesarstva.
Preberite še:
Pozabljeno mesto, ki je bilo nekoč pomembno za Slovence
Po binkoštih so Jezusovi apostoli šli po vsem svetu. In kakšen svet so našli? Trden in organiziran imperij, zahvaljujoč tudi latinščini, ki se je kot lingua franca uporabljala skupaj z jezikom izobražencev tistega časa, grščino.
V teh zgodovinskih okoliščinah je bilo vzpostavljeno krščanstvo in iz tega je Cerkev sprejela svojo “zemeljsko obliko”: organizacijo, strukturo, pravo … in jezik.
Rim
Rimu, ki je bil v tistem času glavno mesto planeta, je dala razcvet kri neštetih krščanskih mučencev, vključno s sv. Petrom in sv. Pavlom, stebroma Cerkve, ki sta tam umrla, da bi pričevala o Vstalem. Spontano je bilo, da je Rim na zemeljski ravni postal tudi “glavno mesto” porajajoče se Cerkve.
Preberite še:
Skrivnostni svetnik iz rimske Emone
Stabilnost in trajnost
Sveto pismo, cerkveni, patristični in koncilski dokumenti so napisani ali prevedeni v latinščino, da bi dosegli geografske meje znanega sveta.
Cerkev, ki je objemala vse narode in je bila z božjo poklicanostjo določena, da ostane do konca sveta, je po svoji naravi potrebovala univerzalni jezik, ki bi omogočal uradno komuniciranje ne le med pripadniki določenih zgodovinskih okoliščin, temveč bi povezoval tudi kristjane vseh časov.
In latinščina je po božji previdnosti primeren jezik: je zelo natančen in primeren jezik za poglabljanje teoloških resnic, brez izkrivljanja pomena besedil. Dejstvo, da je “mrtev” jezik, v smislu, da ni podvržen evoluciji, mu daje posebno vrednost za teološko in liturgično rabo, saj je nujno, da pomen besed ostane stabilen in natančen za bralce vseh časov.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila italijanska izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Irena Santoro.
Preberite še:
Dejanja, ne le besede. Janez na leto 1450 ur dela za druge
Preberite še:
7 dejavnosti, ki jih očetje lahko počnejo s svojimi sinovi
Preberite še:
Težave z računalnikom? Tu sta molitvi za pomiritev in rešitev težav