7 dejavnosti, ki jih očetje lahko počnejo s svojimi sinovi

Najprej naj poudarim, da večino časa najinih pet sinov preživi z ženo. Sam zjutraj odidem v službo in se vrnem pozno popoldne. Tako večkrat pridem v utečeno dogajanje posameznega popoldneva in zgodi se, da me otroci, zatopljeni v svojo igro, sploh ne opazijo. Kadar pa smo skupaj, se lotimo različnih stvari.

Skupaj na kolo!

Sem navdušen kolesar. Najbrž imajo tudi zato vsi naši fantje svoja kolesa, tudi najmlajša dva, čeprav še ne štejeta tri leta. Ena prijetnejših stvari je zame kolesarjenje z otroki. Preteklo poletje sem prvič peljal prve tri sinove na “moški” kolesarski konec tedna. Kolesarski izlet, dva dni v gorskem kampu in spanje v šotoru je bila za vse nas zelo prijetna izkušnja.

Včasih jim za motivacijo doma pripravim poligon. Iz starih palet in kosov lesa jim naredim kakšno skakalnico ali celo nižjo brv, čez katero morajo zapeljati in tako vadijo svoje spretnosti. Seveda, zgodi se, da kdo pade, a nič zato, spremljevalec mladosti so tudi praske, odrgnine in buške. Te so kaj malo v primerjavi z doživetji.

Palačinke!

Včasih z otroki kuham. Ne kakšne strašno zdrave stvari, to je v domeni moje žene. Kadar smo z otroki sami doma, si privoščimo hrano, ki jo vsi obožujemo, palačinke, na primer. Ko omenim palačinke in povabim fante, če bi mi kdo pomagal, je običajno pult premajhen za vseh pet. Vsak bi rad mešal, pekel in mazal. Če se le dovolj zgodaj spravimo na delo, je lahko priprava take večerje doživetje za vse.

Preberite še:
Zakaj moji nečaki nočejo, da bi se poročila

Zakurimo ogenj

Z ženo sva bila v mladosti oba vključena v skavtsko življenje, kjer sva se navdušila tudi nad kurjenjem ognja. Zato imamo doma velik žar, ki ga lahko uporabljamo tudi samo za kurjenje ognja. Letošnja pomlad ni bila prav posebej topla, zato smo včasih zakurili ogenj kar tako, brez posebnega razloga. Otroci radi sodelujejo tako, da sami sestavijo pagodo, pozneje, ko se ogenj razgori, pa kurijo vsak svojo palico.

Lesena železnica z veliko domišljije

Ob kakšnem deževnem dnevu, ko se nam ne ljubi ven, otrokom sestavim leseno železnico. Najprej povsem enostavno, potem pa dodajam vedno nove odseke, da postaja vedno bolj kompleksna. Z zanimanjem opažam, kako hitro se otroci učijo kreativnosti, in včasih je dovolj, da začnem, potem pa se umaknem in sami naredijo občudovanja vreden železniški kompleks.

Preberite še:
Kako ravnamo s knjigami iz knjižnice

Vitezi in njihov orožar

Če bi nas kdo obiskal te dni, bi dobil občutek, da živimo v srednjem veku. Smo namreč v obdobju, ko fantje obožujejo vse, kar je povezano z vitezi. Fantje prebirajo knjige, ki prikazujejo življenje vitezov, in se potem opremljajo z vsem, s čimer bi bili kar najbolj podobni svojim junakom iz knjig. Jaz sem njihov glavni orožar – v kleti izdelujem meče in ščite, sami pa jih potem pobarvajo in opremijo s svojimi znaki. Nato se z njimi tudi mečujem in jih učim streljanja z lokom. Sem namreč mnenja, da fantom ni treba preprečevati, da bi se igrali streljanje ali sabljanje, saj skozi tako igro odkrivajo sami sebe.

Garbanje

Ena od stvari, ki jo fantje (z očetom vred) najbolj obožujejo, je “garbanje”. Preprosto merjenje moči, ki ga po mojem prepričanju fantje (morda tudi dekleta) potrebujejo skoraj tako močno kakor zrak, ki ga dihajo. Ko se vseh pet sinov spravi name in se merimo, jo včasih kdo nenamerno tudi skupi. A je občutek pripadnosti in moške povezanosti močnejši od vsake bolečine. Takrat vemo, da se imamo iskreno radi.

Koliko je čas, ki ga sam preživim z otroki, kakovosten, bo po vsej verjetnosti pokazal čas. Mislim, da bo merilo predvsem to, kako radi se bodo potem, ko bodo postali samostojni in odšli od doma, vračali domov. Tega pa najbrž nihče od nas staršev ne more vedeti, dokler čas za otroško igro ni že davno mimo.