Veliko “dobrih razlogov” je pravzaprav izgovorov. Toda obstaja boljša pot
Omogočite delovanje Aleteie tudi v prihodnje in nas podprite. Naša prihodnost bo tudi vaša.
V evangeliju jutrišnje 13. nedelje med letom bomo prisluhnili Jezusovemu neomajnemu poslanstvu. Namenjen je v Jeruzalem, pri čemer ga prav nič ne more ustaviti. Evangelij nas skupaj z obema beriloma vabi k iskanju odgovora na vprašanje, kakšne so naše ovire.
Kakšen je svoboden človek?
Jezus se je “tudi sam odločil iti v Jeruzalem”, je zapisano v evangeliju po Luku. Toda samarijska vas ga ni pripravljena sprejeti. A Jezusa to ne ustavi. Njegova učenca se želita maščevati vasi, ki je zavrnila samega Gospoda, Jezus pa nima časa za maščevanje: čas ima le za svoje poslanstvo. Ko potuje naprej, sreča še več mož, ki bi lahko postali njegovi učenci. Tudi njim ne dovoli, da bi ga ustavili.
Preberite še:
16-krat spoštovanje, 9-krat svoboda
Ti možje namreč ne premorejo Jezusove vztrajnosti. Niso dovolj svobodni, da bi Božjo voljo izpolnjevali tako neomajno kot on. Na prvi pogled navajajo dobre razloge za svoje oklevanje, vendar so to v resnici le izgovori: posloviti bi se morali od svojih domačih, živih ali mrtvih. Jezus jasno opiše pomanjkanje njihove predanosti, rekoč: “Nihče, kdor položi roko na plug in se ozira nazaj, ni primeren za Božje kraljestvo.”
Kaj Jezus pričakuje od nas?
Tudi mi smo precej podobni učencem, ki niso svobodni. Dobro vemo, kaj Jezus pričakuje od nas: želi si, da bi bili ljubeči, velikodušni in neustrašni kristjani. Želi si, da bi z njim preživljali čas v molitvi, da bi ga bolje spoznali. Zagotavljamo mu, da bomo to storili – “toda najprej moram prebrati dnevne novice”. Ali pa “večerja je predolgo trajala, zdaj pa je na sporedu moja najljubša oddaja.”
Želi si, da bi mu pomagali doseči še več ljudi. In s tem se strinjamo. Zagotovo bomo pomagali pri delu v župniji, “ko bodo otroci prerasli nogomet”, ali pa: “Saj bi lahko pomagala pri Karitas, ampak kaj, ko ne prenesem tiste ženske, ki vse skupaj vodi.”
Preberite še:
Srce Jezusovo – šola Božje ljubezni
Na prvo mesto postavimo ljubezen
Vsake toliko časa naletimo na ljudi, ki so na prvo mesto v življenju postavili ljubezen. Ti odlično ponazarjajo čudovit stavek sv. Pavla iz drugega berila: “Kristus nas je osvobodil za svobodo.” To so samozavestni in drzni kristjani, ki z veseljem nudijo svojo pomoč, kjer koli je potrebna.
To so ljudje, ki so svobodni in “služijo drug drugemu v ljubezni. Saj je celotna postava izpolnjena v eni zapovedi, namreč: Ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe.”
Učimo se od Elizeja. Tudi on je iskal izgovore, vendar se je z njimi soočil in jih premagal. V prvem berilu Elija pokliče novega preroka Elizeja in ta mu je pripravljen slediti. Toda najprej si želi poljubiti očeta in mater, kar Elijo razburi. Elizejev odziv pa je ključnega pomena: ljubeče in z žrtvijo se odreče vsemu, kar ga ovira na njegovi poti. Zakolje par volov, z volovskim jarmom skuha njuno meso in nahrani domače, nato pa sledi Eliju.
Preberite še:
6 osupljivih stvari, ki nam jih Bog obljublja po krstu
Preberite še:
Kako pravilno uporabljati svobodo
Svobodno sledimo Bogu!
Kateri jarem naj odstranimo mi, da bomo lahko svobodno sledili Bogu? Sv. Pavel v drugem berilu navaja dve kategoriji: prva je “poželenje mesa” – kamor sodi tudi naša odvisnost od elektronskih naprav ter nagnjenost k udobju in užitku. Druga pa je obsojanje: ne grizite in ne obžirajte se med seboj, piše sv. Pavel; nehajte kritizirati in pametovati ter začnite ljubiti in sodelovati med seboj. “Dajte se voditi duhu in nikar ne strezite poželenju mesa,” še zapiše.
Jezusov pristop je podoben Elizejevemu: odstrani vse lažno udobje v življenju, ki bi ga oviralo pri njegovem poslanstvu, rekoč: “Lisice imajo brloge in ptice neba gnezda, Sin človekov pa nima, kamor bi glavo naslonil.”
Preberite še:
Bog ne ljubi samo tistega, ki si to zasluži. Ljubi tudi tistega, ki si ne
Odstranimo vse, kar nas ovira!
Tudi mi moramo zaživeti brez vseh stvari, ki nas ovirajo pri našem poslanstvu. Naučiti se moramo, kako odstraniti svoje jarme, kajti nekega dne bo naše poslanstvo lahko pomenilo našo pot v Jeruzalem. Vsaka od teh zgodb govori o krščanskem poslanstvu.
Za mnoge kristjane po svetu to poslanstvo pomeni pričevanje o veri v Jezusa Kristusa ljudem, ki jim želijo škodovati ali jih ubiti. Biti pravi kristjan v današnjem času lahko pomeni izgubo določenih prijateljstev in prednosti, gotovo pa bo kmalu lahko pomenilo še kaj hujšega.
Naše končno poslanstvo je precej več kot zgolj “preživeti več časa v molitvi” in “opravljati dobra dela”. Naša naloga je, da spremljamo Jezusa na poti v Jeruzalem, da z njim trpimo in umremo. Če v svojem vsakdanjem poslanstvu nikoli ne bomo postali tako neomajni kot Jezus, mu nikoli ne bomo mogli slediti do konca.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila ameriška izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Mojca Masterl Štefanič.
Preberite še:
Srce Jezusovo – šola Božje ljubezni
Preberite še:
Posebno spričevalo, ki je na spletu postalo prava uspešnica
Preberite še:
Najlepša stvar, ki jo lahko storite na predvečer poroke