Življenje s slepoto: “Čeprav ne vidim, sem še vedno lahko koristen sebi, družini in družbi”

“Včasih ne razumem, kako lahko tisti, ki dobro vidijo, vseeno jamrajo, kako jim je kaj težko”

Darinka Lozinšek in Valter Čučkovič sta malce drugačen par. Valter je slep od svojega 13. leta, Darinka pa ima le devetodstotni vid, kot pravi sama, je verjetno njenega vida zdaj še za kakšen odstotek manj kot takrat, ko so ji ga nazadnje merili. A kljub temu nista obupala, temveč sta ustvarjalna in aktivna na mnogih področjih. Valter piše poezijo in je izdal že štiri pesniške zbirke. Rada potujeta in se družita s prijatelji. Z njima smo se pogovarjali o tem, kako je videti življenje brez vida, ki se nam, ki vidimo, najbrž pogosto zdi samoumeven.

Preberite še:
Pevka, skladateljica, inštrumentalistka, voditeljica. Slepota za Anjo ni ovira

Kako sta se spoznala?
Valter: Skupaj sva že 24 let, kar je lepa doba. Spoznala sva se na Društvu za slepe in slabovidne v Mariboru. Tisti, ki vidijo, se najprej “zagledajo”, pri popolnoma slepih pa je glas tisti, ki poskrbi za prvi vtis. Simpatičen glas in že “našpičiš” ušesa. Potem pa se s sočlovekom seveda spoznavaš prek pogovora in druženja. Spomnim se, da me je Darinka pridobila z domačim ajvarjem njene mame.

Kako pri vaju poteka vsakdan? Kako se znajdeta pri vsakodnevnih opravkih?
Darinka: Sva veliko zunaj in naokrog. V maju sva bila toliko odsotna, da imava kovček kar spakiran pri vratih. Bila sva recimo v Beogradu, kjer je Valter gostoval na festivalu poezije. Veliko se tudi udeležujeva kulturnih dogodkov v Mariboru, v njem se dobro znajdeva in opraviva veliko poti peš pa tudi z avtobusom ali s taksijem. Bila sva tudi na kulturnem vikendu v Kranju, jaz sem bila v Izoli na vikendu delavnic z Društvom slepih in slabovidnih …

Kot administratorka obvladam desetprstno slepo tipkanje, tako da sem pri delu z računalnikom zelo dobra. Povečam si črke in pisavo, pa gre. Urejam tudi najini Facebook strani, tako Valter kot jaz imava svoj profil.

Preberite še:
Slep in avtist: s svojim nastopom je navdušil ves svet

Preberite še:
Pri 84 letih se je naučil ličiti svojo slepo ženo

Valter: Včasih se pohecam, da pri naju v hiši en dela, drugi pa je umetnik. Darinka ima bolj čez opravke, tudi nakupe, plačilo položnic in tako dalje, ona ima čez tudi družinsko blagajno oziroma finance. Lahko sem samostojen, se kar dobro znajdem. Tudi hrano si znam pripraviti, res pa je, da si stvari poenostavim. Recimo za kosilo si ne bom šel pripravljat ocvrtega mesa ali pečenke, pač pa kaj enostavnejšega. Sicer sem pa človek, ki potrebuje tudi svoj mir.

Valter, kako si človek osmisli tako težko situacijo, kot je izguba vida?
To je zelo odvisno od tega, kdaj – v kateri starosti – človek izgubi vid. Sam sem imel na nek način srečo, da sem izgubil vid v osnovni šoli, se mi zdi, da sem dokaj dobro prenesel izgubo vida. Itak sem že od prej obiskoval šolo za slepe in slabovidne.

Zelo pomembno je življenjsko učenje v novonastali situaciji. Nekateri so za to bolj dovzetni, drugi manj. Sam sem izredno prilagodljiv. Ko človek oslepi, se mu na nek način v tistem trenutku podre svet. A čim prej je treba preiti v fazo, da spet pridobiš nazaj dobro samopodobo, samozaupanje.

Preberite še:
Fotograf, ki je slepi nevesti pomagal, da je “videla” svoje poročne fotografije

V začetku je pogosto potrebna strokovna pomoč, da začne človek spet sam normalno funkcionirati, vsaj v svojem domačem okolju. To je edina pot, da nekako spet postaneš to, kar si bil prej. Rečeš si: “Dobro, to, da ne vidim, je pomanjkljivost, ampak gremo naprej. Svet se še vedno vrti, še vedno sem lahko koristen sebi, družini in družbi.” Ampak tisto začetno krizo je treba čim prej premostiti.

Darinka, vam je kdaj težko, ker imate samo devetodstotni vid?
Priznam, da mi je velikokrat težko. So določene stvari, ki so za dobro videče samoumevne, za slepega ali slabovidnega pa je že majhna stvar lahko kar veliko zalogaj. Recimo nakupovanje v trgovini, obisk tujega mesta … Maribora sem navajena, ko pa pridem v tuje mesto, šele ugotovim, da res slabo vidim. Paziti je treba na kolesarje, če sva skupaj z Valterjem na ulici, moram paziti nase in nanj.

Če zelo slabo vidiš, je promet lahko kar precejšen zalogaj. Najbolj pa me jezi, da ne morem voziti avta. Vse drugo sem lahko sprejela, glede tega pa mi je res težko. Tako včasih ne razumem, kako lahko tisti, ki dobro vidijo, vseeno jamrajo, kako jim je kaj težko.

Preberite še:
Diplomirala je zahvaljujoč ljubezni svoje mame: “Slepa sem, ampak živim srečno življenje”

Valter, pišete poezijo. Kako pri vas poteka ustvarjalni proces?
Ustvarjam dokaj impulzivno. Vsekakor potrebujem mir, prepletam domišljijo in realnost, določene vtise iz kakšne prebrane knjige in tako dalje. Neka ideja ali verz se mi porodi, potem pa to razvijem, razpeljem. V osnovi imam dva pripomočka za pisanje: brajev pisalni stroj in pa diktafon.

Če pišem ponoči, potem s svojim pisalnim strojem ne morem ropotati, ker je zelo glasen. Takrat pride v poštev diktafon. Osnutek nujno potrebujem v brajici, zato si ga vedno natipkam na moj pisalni stroj. Potem pa s prsti drsim prek besed in razmišljam, pletem … V končni fazi mi Darinka končano pesem pretipka na računalnik, tam je potem dokončna shramba.

Na nastopih kakšno pesem tudi sam preberem. Za branje imam poseben slog, večina si položi papirje na mizo in s prsti drsi po njih. Sam pa berem tako, da papirje prislonim na svoj trebuh in berem na tak način. Se mi pa vedno zdi, da drugi lepše preberejo moje pesmi kot jaz, zato če se le da, branje prepustim drugim.

Preberite še:
V enem tednu je slep prehodil največjo slano puščavo na svetu

Preberite še:
Vse naokoli nas so čudeži, če le imamo oči, da jih vidimo

Kaj bi sporočila tistim, ki se morda znajdejo v podobni situaciji?
Treba se je osredotočiti na pozitivno. Vsak ima neke talente, nekaj, kar bolje obvlada kot drugi. Ko oslepiš, ti talenti še bolj pridejo do izraza. Treba jih je začeti še bolj razvijati. Kajti na to se človekova psiha potem lahko nasloni in človek lahko spet začne ceniti samega sebe. To pa je za samopodobo izredno pomembno. Človek ima mnogo dimenzij; če ena oslabi (recimo vid), je treba potem toliko bolj razvijati preostale.

Kako družba sprejema ljudi s posebnimi potrebami, v vajinem primeru slabo videče?
Darinka: Izkušnje so take in drugačne, žal imava tudi kakšno zelo slabo izkušnjo v smislu žaljivih pripomb. Ljudje enostavno ne pomislijo, zakaj se obnašava tako, kot se, ali pa prehitro nekaj rečejo, ne da bi pomislili.

Valter: Vem tudi, da bi marsikdo rad pomagal, pa ne zna. Včasih pa se mi zdi tudi, da je neko pomanjkanje empatije. Na nedavnem potovanju po Beogradu se nama je kar nekajkrat zgodilo, da so nama ljudje takoj priskočili na pomoč, kar se nama v Sloveniji žal redko zgodi. Zdi se mi, da so v Sloveniji ljudje precej zadržani, nismo pa brez čuta za sočloveka. Se pa pokaže, da nam je osebni stik dosti težji kot pa pomoč “z distance”.

Preberite še:
“Ta svet potrebuje več otrok z Downovim sindromom”

Kaj vama v življenju prinaša veselje?
Valter: Vedno sem bil aktiven v športu, seveda gre za prilagojene discipline. Zadnje čase se veliko ukvarjam z vrtnim kegljanjem, govorečim pikadom, neke vrste namiznim tenisom, prilagojenim za slepe, šahom … Seveda tudi pišem pesmi ter obožujem branje, oba z Darinko imava močno žejo po branju. To je zelo pomembno tudi za besedni zaklad, ohranjanje časovnih in prostorskih predstav in tako dalje.

Imava tudi veliko znancev in prijateljev, med njimi so tudi videči, z njimi se dobivamo na literarnih dogodkih, na kakšni večerji … Tudi moderna tehnologija nam je pri ohranjanju stikov v pomoč. Zelo rada sva tudi na morju, predvsem v Piranu, za katerega rada rečeva, da je to najin drugi dom. Tudi lepa prijateljstva sva že stkala z domačini tam, morje imava res rada. Morje me navdihuje in je tudi en izmed pomembnih elementov v moji poeziji.

Darinka: Zelo rada potujem, pišem članke za zvočni časopis Zveze društev slepih in slabovidnih Slovenije, sodelujem pri raznih kulturnih projektih, ogromno berem zvočne knjige … Rada imam vse, kar je lepo, zelo rada sem urejena. Meni se toliko dogaja, da lahko rečem, da ima dan zame premalo ur.

 

Preberite še:
Obiski na vratih, vi pa ste “utrujeni do konca”. Kaj zdaj?

Preberite še:
Kakšen model kopalk izbrati glede na vašo obliko postave?

Preberite še:
Brata dvojčka sta na isti dan skupaj stopila na pot duhovništva