Omogočite delovanje Aleteie tudi v prihodnje in nas podprite. Naša prihodnost bo tudi vaša.
Pogovor z gasilko, ki je pripravila tematsko likovno razstavo o gasilcih
Omogočite delovanje Aleteie tudi v prihodnje in nas podprite. Naša prihodnost bo tudi vaša.
Ana Kavčnik je prostovoljna gasilka, ki jo gasilstvo spremlja od malih nog, pri njih gre gasilstvo iz roda v rod. Tudi sama mu je predana s telesom in dušo, pravi, da so gasilci njena druga družina. Na temo gasilstva in drugih intervencij je pripravila tudi likovno razstavo – instalacijo z naslovom Na pomoč!, ki si jo do 11. junija lahko ogledate v atriju mestne hiše v Ljubljani.
Preberite še:
Newyorški gasilec, ki je po 11. septembru 2001 postal duhovnik
Kaj pomeni biti prostovoljni gasilec?
V Sloveniji je relativno malo poklicnih gasilskih enot. Smo neke vrste poseben primer v Evropi, saj je ogromno prostovoljnih društev. Prostovoljni gasilci smo sicer stalno v pripravljenosti, vendar se številčnost zmanjša v času naših rednih služb, zato smo le v pomoč poklicnim enotam, ki so 24 ur na dan v stanju pripravljenosti.
Imamo pozivnike in SMS-obvestila, prek katerih nas pozivajo. Če si v tem, to postane del tebe, način življenja. Ne moreš biti napol gasilec. Ko pozvoni pozivnik, pustiš vse in greš na intervencijo. Niso pa seveda vse situacije enako nujne. Recimo podrto drevo na cestišču ni tako nujno kot prometna nesreča, kjer šteje vsaka sekunda. Najpomembnejše, kar rešujemo, so ljudje in živali. Premoženje, objekti so na drugem mestu.
Preberite še:
Ko gasilec Mojzes skoči v akcijo
Kako vas je gasilstvo zaznamovalo?
Gasilci so moja druga družina. Čeprav se mi je v preteklosti morda zdelo, da česa ne zmorem, da česa nisem sposobna, ker sem ženska, so mi ravno gasilci dali samozavest, da zmorem, da lahko. Vedno me spodbujajo, sprejmejo, me krepijo z novim znanjem, izkušnjam in so hkrati del mene.
Ali prostovoljni gasilec sploh kdaj pomisli nase? Kako se vas dotaknejo situacije, kjer ste posredovali?
Ko dobiš poziv, ne razmišljaš o sebi. Razmišljaš samo o tem, kako bi lahko čim bolj pomagal, kako bi dal vse od sebe. Vsaka nesreča ali intervencija pa te na nek način zaznamuje, predeluješ jo potem še v svoji glavi. Po končani intervenciji se moraš zavedati, da si naredil vse, kar je bilo v tvoji moči.
Težke občutke, tudi ko pride do tragičnih dogodkov, kot je smrt udeležencev v nesreči, skušamo gasilci predelati z medsebojnim pogovorom. Določeni gasilci imajo opravljen tečaj zaupnika za izvajanje psihološke podpore. Kadar pride do situacije, ko bi potreboval tako pomoč, se lahko obrneš na nekoga, ki ti pomaga pri predelovanju travmatičnih občutkov.
Tudi vaš partner je gasilec, in sicer poklicni gasilec. Kako to vpliva na vajin odnos?
Nama je mnogo lažje, ker sva oba v tem. Ko meni zapiska pozivnik, on točno ve, kaj to pomeni. Enako jaz – ko njemu zapiska, vem, da mora iti. In to ne glede na to, kaj v tistem trenutku počneš, tudi če si recimo nekje na kavici, na družinskem kosilu … Pustiš vse in greš.
Če tega ne razumeš, je verjetno dosti težje. Seveda naju je strah drug za drugega, a nekako je lažje, ker sva oba v obeh situacijah. Je pa dejstvo, da se vedno lahko zgodi karkoli in tega se moraš zavedati. Vseh stvari ne moreš preračunati, predvidevati. Ko se lotiš intervencije, lahko samo predvidiš, kaj te bo čakalo. Tudi če narediš vse tako, kot je treba, lahko pride do nepredvidene nevarnosti.
Preberite še:
“Vsak večer si vzameva trenutek zase in drug drugemu poveva, za kaj sva hvaležna”
Kako kot nekdo, ki tvega svoje življenje, da bi rešil sočloveka, gledate na situacije, do katerih pride zaradi človeške neprevidnosti, nespameti?
V tistem trenutku, ko je intervencija, ne razmišljaš o tem, zakaj je do nesreče prišlo. Na nek način ti je pomembno samo to, kako bi lahko vse čim bolje speljal. Ko pa pozneje razmišljaš o tem, pa se zaveš, da do določenih nesreč ne bi prišlo, če bi ljudje upoštevali določene prepovedi, priporočila.
Anino priporočilo
Vsak posameznik naj pripomore k temu, da sam ne povzroči nesreče. Če med vožnjo gledam v telefon ali počnem druge stvari, ki mi jemljejo pozornost, se moram zavedati, da s tem povečam možnost za nastanek nesreče. Ljudje menijo, da se njim ne more nič zgoditi. Ko enkrat pride do nesreče, je prepozno.
Kako se Slovenci znajdemo v situacijah, kjer se nekomu nekaj zgodi in bi bilo treba pomagati?
Ne odzivamo se najbolje na situacije, ko bi bilo treba nekomu v sekundi fizično pomagati, na primer na ulici, če se nekdo zgrudi, nismo pripravljeni pristopiti, priskočiti na pomoč, začeti oživljati. Zanašamo se na druge, češ, saj bodo že drugi pomagali.
Preberite še:
Superfinalist resničnostnega šova in njegova zgodba o križu
Po drugi strani pa veliko število prostovoljnih gasilskih društev priča o tem, da znamo pomagati in stopiti skupaj. Ko se v Sloveniji zgodi kakšna večja nesreča, se pripeljejo pomagat prostovoljci iz cele Slovenije. Takrat spoznaš, da ni potrebno veliko, le malo časa in volje, da pomagaš drugemu.
Še en problem je obnašanje na cesti, ko pride do nesreče. Ko gre mimo reševalno vozilo, se sicer umaknemo z avti na stran, potem pa hitro spet zapolnimo cestišče, s čimer otežimo prehod naslednjim intervencijskim vozilom. Včasih ljudje celo vozijo za intervencijskimi vozili po reševalnem pasu samo zato, da jim ne bi bilo treba čakati v gneči.
Preberite še:
Po hudi nesreči: Svoje življenje nameravam živeti na polno. Nanj gledam kot na dar
Kaj ste želeli sporočiti s svojo umetniško inštalacijo z naslovom Na pomoč!?
V instalaciji sem uporabila dejanski material z intervencij, poustvarjenih dogodkov za vaje, intervencijsko opremo, ki ni več operativna in je že sama bila deležna veliko intervencij ter je pripomogla k opravljanju dela interventnih služb. Vonj po dimu in zažganem želi na neposreden način približati ljudem neke situacije, s katerimi se vsakodnevno borijo interventne službe.
Opozarjam tudi na to, da ko slišimo sireno, nekje nekdo dejansko nujno potrebuje pomoč. Na razstavi so poleg poustvarjene prometne nesreče, gozdnega požara, reševanje oseb tudi počrnela vrata, ki so že sama po sebi močen simbol, hkrati pa tudi opozarjajo gledalca na mnoga vprašanja, ki se postavljajo interventnim službam pred vstopom v prostor. Istočasno so samo vrata, a tudi prehod in ogromno enih vprašanj za njimi.
Preberite še:
Žrtev trgovine z ljudmi: “Odločila sem se vzeti nazaj, kar mi je bilo ukradeno”
Preberite še:
Zakaj je četrtek zame prav poseben dan
Preberite še:
Čezoceanski misijoni, ki osupljajo s svojo urejenostjo in učinkovitostjo