Odločite se za vztrajnost, napovejte vojno samovšečnosti
Omogočite delovanje Aleteie tudi v prihodnje in nas podprite. Naša prihodnost bo tudi vaša.
V današnji družbi, ko je pomembna predvsem zabava in površinskost, se je težko vživeti v drugega in biti sočuten.
Preberite še:
“Moškemu mora propasti posel, da postane sočuten, ustvarjalen in usmiljen”
Ne nameravam se preveč spuščati v posamezne primere, a samo pomislite na priljubljenost Youtuba in vse, ki na sovražne načine komentirajo in se norčujejo iz drugih, predvsem v kakšnih oddajah o talentih. Ali na vzdušje ob nogometnih tekmah, ko namesto prijateljske tekmovalnosti vlada nasprotovanje in nezmožnost sprejeti poraz.
Radi govorimo o solidarnosti in empatiji, a vse besedičenje težko prikrije, kako egocentrična in individualistična je naša družba. Težko se vživimo v kožo drugega, težko obujemo njegove čevlje.
Menim, da ta zaton izhaja predvsem iz štirih razlogov.
- Vsesplošna samovšečnost. Vase zaverovane osebe, ki se pretirano ukvarjajo s svojim življenjem in samopodobo, so preveč zazrte same vase in ne morejo razumeti, kaj doživlja nekdo drug. Nekdo, ki se ima za izjemno osebo, se ne bo zanimal, kako se počuti preostali svet, ki ne dosega njegove izjemnosti in edinstvenosti.
Preberite še:
“Če se preredko spovedujemo, se nam bo zdelo, da imamo vedno manj grehov”
- Zasloni na vsakem koraku. Sočutja se naučimo, ko gledamo druge, učimo se razumeti geste, nasmehe, poglede. Sociologinja Sherry Turkle je dokazala, da naraščajoče število komunikacij prek zaslona zmanjšuje našo sposobnost razumevanja, kaj resnično misli drugi. Zasloni in uporaba čustvenčkov zelo zmanjšuje naše sočutje.
- Vzori pop kulture in ideali, ki nam jih kažejo mediji. Poleg precejšnje doze moraliziranja v medijih, v raznih serijah in filmih, prevladujejo zmagovalni vzorniki, ki tekmujejo, so prepirljivi in mišičasti. Zanimivo je na primer primerjati junaka iz kakega filma Johna Forda ali iz nekega trenutno popularnega filma: njun videz, njune odzive, njune vrednote. Težko je reči, ali je to zabavno ali žalostno, če primerjamo ljubezenske pesmi iz štiridesetih in petdesetih s kakšnimi sodobnimi ljubezenskimi.
Nismo odporni na take vzore, ki po malem prevzamejo našo osebnost in nas naredijo bolj pragmatične, uživaške in egoistične. - Tekmovalno vzdušje in kultura uspešnosti. Kultura uspešnosti daje poseben poudarek na rezultat. Povsod je pomembno zmagoslavje. Govorijo: Bog nas ni ustvaril za povprečnost, tudi ne kar za številke. Tako ni več pomembno, koliko truda vložimo v pot, temveč kdo pride prvi na cilj, prvi do končnega rezultata. Po taki logiki je zmagovalec tisti, ki ima dobre ocene ne glede na to, koliko zna. Ali odrasli, ki ima uspešno kariero in draga oblačila ne glede na to, kakšno je njegovo zasebno življenje, ali ima dobre prijatelje ali razsuto družino. Kam lahko tu umestimo sočutje?
Preberite še:
Generacija Z ‒ poznate značilnosti mladih, rojenih med letoma 1995 in 2010?
Potrebujemo sočuten, ljubeč in nežen upor
Vse to je razlog, da poleg redkih priložnosti, ko se sklicujemo na sočutje predvsem iz ekonomskih in poklicnih koristi, živimo v hladni in individualistični družbi.
Da bi rešili sočutje kot resnično družbeno vrednoto, potrebujemo ljudi, ki se bodo pripravljeni upreti, upreti sočutno, ljubeče, nežno. Kar ne pomeni, da bodo otročji, mehkužni ali popustljivi. Lahko smo hkrati ljubeči in zahtevni, ponižni in močni, nežni in odgovorni. Ne pustimo se pretentati z izmaličenimi in “pocukranimi” karikaturami srca.
Preberite še:
Ko je pater Pij za koga molil, je uporabil to učinkovito molitev
Vnovičen priklic sočutja zahteva predvsem prevzgojo srca. Zahteva, da se naučimo stopiti v čevlje drugega. Kot poje Joaquín Sabina, španski kantavtor, moramo trmasto vztrajati pri tem, da “srce nikoli ne pride iz mode”.
Vsakdo lahko prispeva k tej novi vzgoji srca na različne načine:
– Mediji in vplivne osebe bi lahko predstavili čuteče in sočutne vzore, ki upoštevajo druge in cenijo timsko delo. Umaknili bi lahko iz središča pozornosti osebe in osebnosti, ki gojijo egoizem in zaverovanost vase in se bolj posvetili vodjem, ki so bolj dobrohotni in empatični.
– Pedagogi in družine bi morali imeti v mislih, da ključ do sreče niso najboljše ocene ali nekaj tisoč evrov dražji avto, temveč sposobnost vzpostaviti kakovostne odnose z drugimi. Ne vztrajajte toliko pri neskončnem pomenu dobrih ocen, temveč koliko pomembneje je imeti dobro srce.
– Vsakdo izmed nas bi se lahko večkrat ozrl okrog sebe in se poskušal vživeti v kožo drugega.
Vzgajati srce. Večkrat obuti čevlje drugih. Znova usvojiti sočutje. To so zavidljivi cilji, ne pa več lajkov, manj kilogramov ali Pradina torbica.
Ne postanimo žalostni in samovšečni malomeščani. Otresimo se lepljivega udobja in dolgočasnega egoizma. Odločite se za upor. Hranite svojo sposobnost ljubiti. Odločite se večkrat stopiti v tuje čevlje.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila španska izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Katja Tušek.
Preberite še:
“Po marsičem bi se tudi mi lahko zgledovali po čebelah”
Preberite še:
“Poročiti se pomeni z veseljem vstopati v boj brezpogojne ljubezni do drugega”
Preberite še:
Ali veste, zakaj na Šmarni gori zvoni že ob pol dvanajstih?