Zakaj mlade bolj kot Pariz, Marseille ali Lyon privlači ta vasica sredi Francije?

Dobrih 1000 kilometrov severozahodno od nas je sredi francoske pokrajine Burgundija majhen griček. Na njem je vas, velika približno tri kvadratne kilometre s 171 prebivalci. Vas, ki jo vsako leto obišče prek sto tisoč mladih in malo manj mladih z vsega sveta

Zakaj bi mladi tudi po več dni potovali do Francije, nato pa se namesto v Parizu, Marseillu, bližnjem Lyonu ali katerem drugem turističnem središču raje ustavili v samotni vasici sredi ničesar? Kaj je na tem gričku tako posebnega, da ga je vredno obiskati in se tja še večkrat vrniti?

Na tem gričku je Taizé! Kraj, kjer se nahaja skupnost taizéjskih bratov.

“Krivec” je brat Roger

Razlog za to, da je Taizé vse leto poln mladostne razigranosti, je zdaj že pokojni brat Roger, ki se je kot 25-letni mladenič leta 1940 v to zapostavljeno vasico preselil iz rodne Švice. Med divjanjem druge svetovne vojne je v Taizéju našel hišo, jo kupil in v njej začel nuditi zavetišče političnim beguncem.

Preberite še:
Mesto, kjer je evangelij del življenja – in to ni pravljica

Preberite še:
Pozabljeno mesto, ki je bilo nekoč pomembno za Slovence

Ko so razmere postale nevarne, se je za dve leti umaknil nazaj v Švico, a se že leta 1944 vrnil. Toda ne sam. Vrnil se je skupaj s še nekaj možmi, z brati, s katerimi je začel živeti v skupnosti.

Glavna značilnost: preprostost

Pet let pozneje so se prvi bratje zaobljubili, da bodo vse življenje živeli v skupnosti in veliki preprostosti. Njihovo število je iz leta v leto naraščalo. Sprva so se bratu Rogerju, protestantu, v skupnosti pridružili še drugi protestantje, kmalu pa so jim sledili tudi katoličani. Danes je bratov že več kot sto, so različnih krščanskih denominacij in prihajajo iz več kot 25 različnih držav z vseh celin sveta.

Že od vsega začetka je imela skupnost dva cilja, ki jima želi slediti še danes: v molitvi živeti v občestvu z Bogom ter biti kvas miru in zaupanja sredi človeške družine.

Vedno več obiskovalcev

V naslednjih letih je v Taizé zahajalo vse več obiskovalcev, ki jih je privlačil njihov način molitve in občestvenega življenja. Bratje so vsakomur z veseljem odprli vrata in začeli pripravljati tedenska srečanja, ki so namenjena predvsem mladim.

Preberite še:
Zaupanje je, ko mladi povedo stvari, ki si jih ne upajo niti staršem

Vse leto, od nedelje do nedelje, tako od nekaj sto, poleti pa tudi do nekaj tisoč mladih za en teden okusi utrip življenja v Taizéju. Osrednji dogodek so zagotovo skupne molitve trikrat dnevno – zjutraj, opoldne in zvečer. Poleg tega bratje vsakodnevno pripravljajo svetopisemske uvode, na katerih predstavijo svoj pogled na določen odlomek ali temo iz Svetega pisma, razmišljanje pa udeleženci lahko nadaljujejo še v pogovorih v manjših skupinah.

Včasih zatočišče za begunce, danes zavetje pred hitrim tempom življenja

Da je življenje v skupnosti lepše pa mora prav vsak od njenih članov nekaj prispevati, zato so vsi udeleženci naprošeni, da del dneva pomagajo pri lažjih praktičnih opravilih, kot so pomivanje posode, odnašanje smeti, deljenje obrokov, sesanje cerkve ipd.

Danes, skoraj 80 let po tem, ko so prvi begunci med vojno v Taizéju našli zatočišče, se ljudje sem še vedno vračajo in iščejo zavetišče. Pridejo v zavetje pred skrbmi vsakdanjega življenja, v zavetje pred sodobnim tempom življenja, ki ne dovoljuje počitka, v zavetje, kjer bi iskali in našli, kam vodi pot njihovega življenja, v zavetje, kjer bi lahko (spet) našli pot k Njemu. Kot je rekel papež Janez Pavel II.: “V Taizé se napotimo, kot se napotimo k izviru. Popotnik se tu ustavi, odžeja in odpravi naprej.”

Preberite še:
Prehiter tempo življenja? Ta metoda me je rešila

Čas se ustavi

Ko tako na začetku tedna stojiš pod taizéjskimi zvonovi, veš, da se bo čas za en teden ustavil. Da se ti ne bo nikamor več mudilo in da ne bo prav nihče zameril, če boš prišel nekaj minut prepozno. Kmalu se boš okužil nalezljivega nasmeha bratov in njihovega flegmatičnega prepričanja: “Ne skrbi, vse bo v redu!”

Veš, da se boš lahko pridružil glasni španski fiesti ob večerih, se učil šteti po nizozemsko in v pogovoru z Italijanom pozabil, da sploh ne znaš tako zelo dobro angleško. Ko bo druženja in zabave dovolj, pa veš, da se boš lahko umaknil.

Lepa narava

Čakala te bodo polja cvetočih sončnic, ki jih tako lepih nisi videl še na nobeni sliki, in žabji orkester, ki ob ribniku pripravi koncert samo zate. Čakal pa te bo tudi On, v cerkvi, na križu, v tišini ali pa v mrmranju taizéjskih spevov. Čakal bo samo nate, da bi ti spregovoril in te poslušal.

Ko po koncu tedna iz Taizéja odhajaš, ugotoviš, da čistoča v kopalnici vendar ni tako zelo pomembna, da je vsaka hrana boljša z dodatkom sira in da je tudi čiščenje stranišč v dobri družbi lahko najboljše in najbolj zabavno delo na svetu.

Kraj miru, veselja in hvaležnosti

Odhajaš pa tudi prepričan, da je možno sobivati v miru, ljubezni in spoštovanju, ne glede na raso, starost, veroizpoved. Da lahko drug z drugim sedijo mladi z vseh celin sveta, z različno barvo kože, z drug drugemu nerazumljivimi jeziki, muslimani, katoličani, judje, protestantie in ateisti, matematiki, novinarji, električarji, učitelji, tesarji, zdravniki in prodajalci.

Preberite še:
“Mladi pri birmi in po njej najbolj pogrešajo starše, njihovo pričevanje”

In se sprašuješ – če je ta sprava mogoča v majhni vasici sredi Francije, zakaj ne bi bila mogoča tudi v naših domovih, vaseh, državah.

Odgovor, zakaj to majhno vasico vsako leto obišče na tisoče ljudi, je torej jasen. Pridejo zato, ker tu najdejo tisto, česar v Parizu, Marseillu ali Lyonu ne bi mogli. Najdejo globok mir, srečo, tišino, Boga, odgovore na življenjska vprašanja, mladost, veselje, hvaležnost, upanje in zaupanje. Najdejo Taizé.

 

Preberite še:
Zemljevid, ki predstavlja 500 let Marijinih prikazovanj

Preberite še:
Čutite pretirano potrebo, da bi ugajali drugim?

Preberite še:
Pater Pij: Bog je “dolžan” uslišati takšne molitve