Kako biti z nekom, ki se nenehno pritožuje?

Kakšno sporočilo prinaša pritoževanje in kako ga razumeti na pravi način?

Pritoževanje je del našega vsakdana. Če samo za trenutek prisluhnemo drugim in tudi sami sebi, bomo opazili, da skoraj ni priložnosti, ko se ne bi kdo pritoževal.

Kaj se skriva za pritoževanjem: bolečina, frustracije, očitki? In predvsem, čemu služi?

Vedno iščemo krivca

Ko se nekdo pritožuje, izraža svojo nemoč v neki situaciji, ne da bi iskal rešitve, temveč ostaja v vlogi žrtve. Pritožujemo se nad dvema stvarema: nad sabo ali nad okoliščinami, v katerih živimo (drugi, svet, življenje, Bog …). Vedno iščemo krivca za svojo nesrečo.

Preberite še:
Imate ves čas težave z ljudmi okrog sebe?

Pri pritoževanju nad samim seboj se lahko odločimo, da se bomo obvladali in pritoževanja ne bomo izrekli, ali pa drugim damo vedeti, da: “sem grozen”, “sem obupen”, “nikoli mi ne bo uspelo”. Ob tem smo kruti do samih sebe in iščemo sočutje drugih.

Pritožujemo se z namenom

Pritoževanje nad drugimi ali nad vsem zunanjim pa ima lahko različne namene:

• Pritegniti pozornost drugega. Ko nekdo pripoveduje lastne stiske in tegobe, drugi ne more, da ne bi pokazal naklonjenosti. Morda je tak človek že v otroštvu ponotranjil, da je ljubljen in slišan samo, ko je bolan ali ranjen.
• Posredni očitek. Človek se ne zmore soočiti z drugimi, običajno iz strahu in na tak način predela svoje nelagodje ob drugih.
• Neposredni napad. Drugega krivi, da je odgovoren za njegovo slabo počutje.

Kaj to vzbudi pri drugih?

Včasih to v drugih sproži željo, da bi pomirjali, laskali ali svetovali tistemu, ki se pritožuje. Tipični primeri takega odziva so: “Saj bo bolje”, “saj nekaj drugega ti pa čisto dobro gre … “,  “veš kaj, ti bi moral storiti to in to …”

Preberite še:
“V cerkev ne bom hodil, saj nočem biti v družbi hinavcev”

Lahko pa izzove tudi odpor in izogibanje drugih. To pa pri tistem, ki se pritožuje, vzbudi občutek nerazumljenosti in nezadovoljstva ter daje prostor miselnosti “nihče me ne razume”, s tem pa vstopa v začaran krog igranja žrtve.

V spirali igranja žrtve se hitro zgodi, da tak človek misli, da ni rešitve za njegove težave in začenja zmanjševati težave drugih, da bi pokazal, kako je njegova najhujša od vseh možnih. Tako vedenje pa skriva v sebi past: je namreč odličen izgovor, da ničesar ne spremenimo, ker je za to potreben napor. Pomembno se je zavedati, da pritoževanje ni prošnja za pomoč, temveč iskanje potrditve.

Preberite še:
“Trpljenje ni pokora za grehe”

Kaj koristi nekomu, ki se veliko pritožuje

Zaradi tega je edino, kar koristi človeku, ki se veliko pritožuje, to, da:

• Sprejmemo to, kar izraža. Čeprav morda vzrok njegovega pritoževanja ni tako hud, je njegovo doživljanje resnično. Prva tolažba je torej v tem, da je slišan.
• Pokažimo mu pravo razsežnost težav: ko je nekdo povedal svoje doživljanje, mu lahko pokažemo, da v resnici njegova težava ni tako velika, kot se mu zdi v tistem trenutku.
• Dajmo mu čas. Zagotovo se bo v začetku na naše predloge odzval z upiranjem. Ko se bo malo pomiril, se bo spomnil naših besed in bo zmogel bolj stvarno pogledati na težavo.

 

Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila španska izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Katja Tušek.

Preberite še:
“Potrebujemo nekoga, da nas slači, sezuva, da se lahko počasi rešujemo svojega egoizma”

Preberite še:
Veš, kaj te bodo vprašali na dan tvoje smrti?

Preberite še:
“Oče je glava doma.” Bo kdo protestiral?