Naj namenim sveto mašo za pokojnika, ki ni hotel imeti opravka z vero?

Vsaka sveta maša je “delo našega odrešenja”, so zapisali škofje, zbrani na 2. vatikanskem cerkvenem zboru (C 3). Po njej se kaže in uresničuje edinost Božjega ljudstva.

Sveta maša je v svojem jedru daritev za vse namene Cerkve in ima neskončno vrednost, četudi je morda pri njej navzočih samo nekaj ljudi. Mašna besedila lepo izrazijo najširše namene vesoljne Cerkve: za poživitev vere, stanovitnost pravičnih, ozdravljenje bolnih, spreobrnjenje grešnikov itd.

Preberite še:
7 razlogov, zakaj je maša kul

Pri sveti maši oznanjamo Gospodovo smrt in njegovo vstajenje in pričakujemo njegov prihod v slavi, ko bodo naša umrla telesa poveličana oživela. Zato se pri maši v nas utrjuje upanje na vstajenje umrlih in zaupanje v možnost, da se bomo z njimi nekoč vnovič srečali iz obličja v obličje. V tem smislu vas želim spodbuditi, da je zelo lepo in tolažilno moliti za rajne in zanje nameniti dar svete maše.

Spomnimo se besed, ki jih molimo v mašnem besedilu in so polne upanja in tolažbe: “Spomni se naših bratov in sester, ki so zaspali v upanju na vstajenje, in vseh rajnih, ki so umrli v tvoji milosti, in jim daj, da bodo gledali tvoje obličje.” Tudi če nekdo ni hodil k maši, lahko zanj molimo in se ga pri sveti maši spominjamo.

Preberite še:
Ali sveto mašo res končam takoj, ko stopim čez cerkveni prag?

Zato radi molimo za znance, morda sorodnike, čeprav niso bili verni. Primerno je, da zanje darujemo tudi svete maše. Kadar sveto mašo namenimo za nekoga, ki ni hodil v cerkev ali je pred smrtjo celo odrekel obisk duhovnika in prejem zakramentov, se tem bolj živo zavedajmo, da prosimo za pokoj njegove duše pred večnim, vsemogočnim, vsevednim, a po drugi strani tudi pred neskončno dobrim in usmiljenim Bogom!

Pomembno je, da molimo za tiste, ki so opustili vero ali jo izpovedujejo na svoj, drugačen način. Moliti za te ljudi je namreč znamenje krščanske solidarnosti, v zavesti, da vsi pripadamo eni veliki človeški družini, kjer smo vsi povabljeni v skupnost Božjih otrok. Kadar smo zbrani pri sveti maši, smo namreč duhovno blizu vsem ljudem, tudi vsem rajnim. Ko obhajamo sveto mašno daritev, verujemo, da darujemo – kot pravi sv. Avguštin – “zakrament človeštva” (O Božjem mestu, 10,6), ki zaobjema vse molitve in prošnje, ki se dvigajo z zemlje k Bogu.

Preberite še:
Maša za pokojne ‒ velja le, če jih omenimo po imenu?

Krščanski čut nam jasno pravi, da kadar delamo dobra dela, ne smemo delati razlik med ljudmi. Molitev za pokoj rajnih pa je najvišje dobro delo, saj se človek s svojo prošnjo postavi pred samega Boga. Spomnimo se tudi, kako lepo je rečeno o tem v “fatimski” molitvi, ki jo molimo po posameznih desetkah pri rožnem vencu: “… privedi v nebesa vse duše, posebej še tiste, ki so najbolj potrebne tvojega usmiljenja“.

Toliko bolj je v nas navzoča potreba po molitvi za oddaljene in za neverne tudi zato, ker je v nas slutnja, da bodo za oddaljene le redki ljudje molili, čeprav so potrebni molitve. Prav zato se je v zgodovini Cerkve izoblikovala molitev “za duše v vicah”. Molitvena praksa Cerkve skozi stoletja nas torej vabi k molitvi za vse. S tem je nakazana duhovna povezanost med nami in hkrati potrebnost človeške solidarnosti tudi z molitvijo in duhovnimi darovi, tudi temi, ki jih namenjamo rajnim.