“Poljub, objem in križek so del vsakdana”

Ženska ženski – žena in mamica Lucija Firbas

Vloga ženske ji je bila dana, za drugi dve se je odločila zavestno. Vse tri pa so tako zelo pomembne in povezane med seboj, da je potrebno skrbeti, da nobena ni zanemarjena. Lucija Firbas je zaljubljena v naravo, gibanje in zdrav način življenja. Razveseljujejo jo glasba, ples in petje. Je ljubiteljica dobre kave in kakovostnega pogovora v dobri družbi. Rada ima smeh in iskrive poglede. Je žena Filipu, mami triletni Sari in 19-mesečnemu Juriju. Ljubi življenje. Ljubi. Živi.

1. Kakšen je za vas idealen začetek dneva? Se kdaj zgodi?
Preden sem postala mama, je idealen in kar standarden začetek dneva vključeval skodelico zelenega čaja, 20 minut telovadbe in zajtrk. Minila so tri leta, odkar sem “mami doma”. V teh letih so se dnevi začenjali z dojenjem, previjanjem, cartanjem, podočnjaki in s poljubi, moževimi in mokrimi otroškimi. Začenjala so se zelo zgodaj, večinoma pa ob zelo normalnih urah, včasih pred otroškim žgolenjem, a najpogosteje z njima. Čeprav tako zelo različni začetki dneva, pa vsi tako zelo ljubi, tako da … idealni začetki dnevi se dogajajo vse leto.

Preberite še:
Štiri stvari, ki jih morate vključiti v vašo jutranjo rutino za lepši dan

2. Ko se zjutraj pogledate v ogledalo, si rečete …?
Mi bo uspelo spiti čaj, preden se zbudita otroka? 😊

3. Biti urejena je za vas pomembno, ker …?
Sem zgled triletnici. Ne gre za popolno urejenost od glave do pet. Doma sem v trenirki, brez ličil, lasje so speti v figo. Ko grem ven, se uredim priložnosti primerno. In vidim, da me opazuje. Ona. Enkrat sem odhajala v Ljubljano na koncert, bila sem v oblekici – to je opazila najprej, ko pa me je pogledala od blizu, je dodala: “Mami, kako si lepa.” In hvaležna sem bila za vodoodporno maskaro.

4. Materinstvo je najlepša vloga, ker …?
… je polno vedrine, smeha, nepričakovanih objemov in poljubčkov in najbolj iskreno “ogledalo”. Postala sem bolj potrpežljiva, postala sem srečnejša ženska, še bolj ljubeča žena in vsak dan boljša mami (kar ne pomeni, da ne padam, ampak, da je še večja želja, da vstanem). In prioritete so se postavile na pravo mesto.

Preberite še:
Materinstvo in/ali/je kariera?

5. Poročili ste se mladi. Kako z možem ohranjata iskrico v zakonu in zakaj vam je to pomembno?
Spoznala sva se, ko mi je bilo 17 let, poročila pa malo pred mojim 22. rojstnim dnem. Septembra bo šest let od najinega da. Pred leti sem rekla, da želim, da je najin zakon zakon. Veliko se pogovarjava, o službi, o vsakdanu, o vzgoji, česa si želiva kot posameznika in za najino družino, pa tudi o skušnjavah, ki pridejo. Poljub, objem in križek so del vsakdana.

Bilo je obdobje, ko sva se pogovarjala veliko manj, in počasi, nevede, sva se začela oddaljevati. Če sva pred poroko rekla, da sva “otoka, ki naju oblivajo iste vode ljubezni”, je prišel trenutek, ko sva si priznala, da sva se znašla v dveh različnih oceanih. Bilo je težko, a od takrat je pogovora mnogo več, mesečni zmenki so obvezni, brez slabe vesti peljeva otroka na počitnice k starim staršem za noč ali dve. Obiskujeva zakonsko skupino in IFFD-srečanja – na mesečni bazi ni skrbi, da bi zmanjkalo tem za pogovor. 😉

Preberite še:
“Če ni časa za bližnje, to pomeni, da ti niso prioriteta”

Preberite še:
Kako moliti v družini? To je predlog matere Terezije

Zakaj nama je vse to pomembno? Zakaj takrat, pa bi se to čisto lahko zgodilo, nisva obupala? Ker nama je zakon vrednota, ker sva si obljubila, da se bova zanj trudila v srečni in nesreči, v bolezni in zdravju. Ker je Filip moški, s katerim si želim preživeti preostanek življenja. Zato. Ni vedno bleščeče in srečno in polno nasmehov in poljubov, a veva, da se odlično dopolnjujeva, da se znava pogovarjati in se slišati, ker veva, da srečen zakon ni nekaj samoumevnega, ampak ga je vedno znova treba graditi.

6. Bili ste članica in tudi predsednica Akademske folklorne skupine France Marolt. Kako vas je ples skozi vsa ta leta oblikoval in na kakšen način ste ostali povezani s skupino?
Ples je zame način izražanja in žal mi je, da sem tako pozno, šele na faksu, začela plesati pri Akademski folklorni skupini France Marolt. Ne bi rekla, da me je (pre)oblikoval ples, sem pa v letih aktivnega maroltovstva zagotovo postala boljša plesalka. Korakov se lahko nauči skoraj vsak, malenkosti pa dela drža, pogled, odločnost, a hkrati mehkoba rok.

Močno pa me je preoblikovalo predsedništvo. Bila sem mlada, po brucovskem letu sem bila eno leto članica izvršnega odbora, s 23. leti sem postala predsednica. Predsedništvo je bila prostovoljna polovična zaposlitev, s katero sem si nabrala ogromno izkušenj za življenje – sestanki, klici, maili, komunikacija znotraj društva in z zunanjimi sodelavci. Nabralo se je precej čudovitih spominov, neprespanih noči in nekaj iskrenih prijateljstev. Maroltovstvo riše poseben nasmeh na moj obraz. Priporočam. 😉

Ko sva v jeseni 2016 izvedela, da drugič pričakujeva, sem prenehala plesati, ostala pa sem  aktivna pevka Pevk AFS France Marolt pod vodstvom Adriane Gabrščik. Dekleta, ki smo bile brucke iste generacije, skupaj pojemo že od leta 2012.

Jeseni 2017 pa sem dobila Rudijevo sporočilo: “Ciao, mati, kako si, imam eno vprašanje.” To sporočilo je bila “brca” vodstvu za realizacijo pevske skupine, ki bi imela še bolj sistematično delo, ki bi iskala nove načine poustvarjanja ljudskega petja. Nastala je nova skupina – Maroltovke, s katero drugo leto delujemo pod vodstvom Jasne Žitnik. In ja, z veseljem se ob ponedeljkih s Krasa zapeljem v Ljubljano.

Preberite še:
“Vsak dan se lahko sama odločim, v kakšnem ritmu bom plesala na odru svojega življenja”

7. Preizkušnja, za katero ste v življenju najbolj hvaležni in kaj ste se iz nje naučili?
Preizkušnja in hvaležnost v enem stavku? Prva misel ob besedi preizkušnja je zagotovo čas, ko sva bila z možem oddaljena. Mož in žena, a v resnici bolj cimra. Manjkalo je pogovora, iskrenosti, zaupanja. Sledilo je obdobje, ko sva morala ogromno delati, da sva ponovno začela funkcionirati kot zakonca.

8. Misel, ki vas spravi pokonci, ko ste slabe volje?
Da imam moža, ki me ljubi, otroka, ki sta čudovita, prijatelje, na katere se lahko zanesem. Da imam streho nad glavo, hrano in da smo zdravi.

9. S čim, kje in kako se duhovno napolnite?
Hoja, hribi so moj način odklopa, prevetritve, prostor razmišljanja, napolnitev baterij. Kaj sem in kam grem. Drugo je zagotovo razmišljanje v temi ob svetopisemskem odlomku za zakonsko skupino enkrat mesečno. Tretja duhovna napolnitev je pogovor. Z možem, s prijateljico, s prijateljem.

Imam blagoslov, da imam nekaj odličnih sogovornikov, ki mi postavijo ogledalo, vprašajo: “Lucija, zakaj tako?” Postavijo mi vprašanja, ob katerih moram še enkrat razmisliti za nazaj in naravnati tirnice za naprej. Pa glasba. Te je pri nas veliko, za duhovno plat skrbi tista iz mapic “DRG” (duhovno-ritmična glasba) in “zborovska glasba”.

10. Biti ženska je lepo, ker …?
Smo čudovite, intuitivne, čuteče, empatične, frfraste, redoljubne, imamo lahko misli na “šestinpetdesetih koncih hkrati”. Imamo smisel za optimizacijo dejavnosti v času in prostoru, smo enkrat mesečno totalno nepredvidljive in tečkaste. Lahko mirno odreagiramo na 99 stresnih situacij, 100. pa nas totalno iztiri. Ne štejemo ur kvalitetnega pogovora, lahko hodimo po gozdu brez pogleda na uro.

Ker število kav v dnevu ni omejeno in se jo, ko postaneš mama, navadiš piti hladno ;). Ker lahko pod našim srcem bije še eno ali pa več src. Ker naš dotik pomirja in objem daje varnost. Ker se zlahka zaljubimo. V lepo. In kar ljubimo, tega ne izpustimo.

 

Še več zgodb iz rubrike Ženska ženski pa najdete tukaj.