Razmišljanje ob godu zavetnika novinarjev sv. Frančiška Saleškega
Omogočite delovanje Aleteie tudi v prihodnje in nas podprite. Naša prihodnost bo tudi vaša.
Nedavno sem se le malo onstran slovenske meje udeležila nekega izobraževanja za novinarje. Večinoma je šlo za katoliške novinarje, nekaj pa je bilo tudi drugih. Osrednji predavatelj je bil predsednik tamkajšnjega regionalnega združenja novinarjev. Njegove misli so šle nekako takole (ne citiram, povzemam bistvo):
Vidimo, da tiskanim medijem naklade padajo, ker nihče več noče brati kakovostnih vsebin. Ljudi zanima le še senzacionalizem, populizem; novice želijo zastonj. Novinarji moramo pristajati na ceno osem evrov na članek, kar nam ne omogoča kakovostnega dela. Nihče ne prepozna naše odličnosti.
Dobro jutro!
Preberite še:
Katoličani, hodite pokončno in drznite si biti nevarni!
Imamo prosti trg. Cene ne moreš vsiliti, ampak jo določata ponudba in povpraševanje. Če povpraševanja po tvojih proizvodih ni, bo pač cena padla. Torej ti preostane dvoje: ali pristaneš na nižje plačilo ali pa prilagodiš svoj produkt željam strank, da ga bodo rade kupovale. Lahko “jamraš” in se jeziš na ves svet, ker ne prepozna tvoje “kakovosti”, ali pa zajadraš na novih danostih.
Če so želeli preživeti, so se prav vsi mediji v zadnjih letih morali tako ali drugače preobraziti. Zakaj bi katoliški bili pri tem izjeme?
Nekaj za elito …
Ni res, da nihče več ne bere tiska. Daljša, bolj poglobljena besedila še vedno raje beremo na papirju. Ne pa česarkoli. Danes bralec želi kakovost, aktualnost, presenetljivost (ja, to ne velja le za splet), koristnost. V poplavi informacij ne bomo izgubljali časa z nečim, kar je v časopisu le zato, ker je tam bilo zadnjih 50 let.
Prepričana sem, da bralec (ali vsaj neka manjša, a zvesta skupina bralcev) kakovostne vsebine prepozna in jih je tudi pripravljen plačati. Strokovne revije in časopisi tako postanejo butični izdelki – če so dovolj dobri, jih bo sicer uporabljalo malo uporabnikov, a bodo zanje več plačali.
Preberite še:
Mora res župnik “fehtati” za denar?
… in nekaj za ljudstvo
Vsi preostali mediji pa naj se preobrazijo tako, da bodo nagovarjali široke množice – njihove današnje potrebe, ne tistih izpred 50 let. Je ljudskost nujno slaba? So kratki članki nujno plitvi? Je nekoliko bolj senzacionalističen naslov, ki pritegne veliko bralcev, neprimerno orodje, da vzbudimo pozornost in ponudimo kaj globljega v nadaljevanju besedila?
Tega ne pišem, ker bi si domišljala, da bralce zanimajo problemi, s katerimi se soočajo mediji. To pišem zato, ker iste zakonitosti veljajo za številna druga področja: za širjenje evangelija, za izbiro študija oziroma poznejše “prodajanje” svojega znanja in sposobnosti na trgu dela ali pa za ustvarjanje lastnega podjetja.
Med ljudmi in za ljudi
Papež Frančišek poudarja, naj pastirji smrdijo po ovcah. Naj gredo tja, kjer so ovce, naj bodo z njimi. Če to prenesemo na druga področja, to pomeni, naj bomo tam, kjer so ljudje – torej tudi na družbenih omrežjih, na ulici, na koncertih, v vaških gostilnah. Od večine se razlikujmo le po tem, da na vse te kraje prinašamo Dobro. Govorimo in pišimo o stvareh, o katerih se ljudje sprašujejo, s katerimi se ukvarjajo, v katerih želijo biti boljši.
V tem ni nič banalnega ali populističnega. Na tak način služimo preprostemu človeku.
Preberite še:
“V cerkev ne bom hodil, saj nočem biti v družbi hinavcev”
Kristus je privlačen
In tudi ne drži, da ljudi Kristus ne zanima, da jih resne stvari ne zanimajo, da ne prenesejo globine. Ni res! Žejni so Resnice, hrepenijo po Absolutnem. Ja, žejni so Boga. Namesto tega pa morajo prenašati klerikalizem, poslušati o zlorabah, na naslovnicah katoliških medijev gledati škofe, kardinale in morbidne fotografije iz temačnih cerkva. Koga to zanima?!
Ljudje bi radi živeli. Živeli! “Jaz sem prišel, da bi imeli življenje in ga imeli v obilju.” (Jn 10,10) Samo to jim prenesimo. Lepo, dobro in resnično. V jeziku, ki ga razumejo, in količini, ki jo zmorejo prebaviti.
To lahko apliciramo tudi na pridige, verouk, delo z zakonci in starši. Ne prodajajmo pravil, religije, ampak med ljudi prinašajmo Boga.
Naj to pisanje ne izpade kot kritika vsepovprek. Veliko je bilo narejenega v zadnjih letih, med nami je veliko živih celic močne vere, marsikateri verski medij res prinaša Kristusa. Bravo! Naj bo takih vedno več!
Prispevek je bil najprej objavljen v reviji Cerkev danes.
Preberite še:
Zakaj otroci v naši družini nimajo pametnih telefonov
Preberite še:
“Otrok ne bova dala krstiti. Se bodo že sami odločili”
Preberite še:
Dame iz medijev, ki svoje poslanstvo jemljejo zelo zares