Če vprašaš ljudi na Madagaskarju, kaj potrebujejo, bodo nemudoma odgovorili, da “donacije”, kar seveda ne rešuje njihovega življenja
Omogočite delovanje Aleteie tudi v prihodnje in nas podprite. Naša prihodnost bo tudi vaša.
Življenje in ljudje so tu na Madagaskarju nekaj čisto drugega kot v Evropi in v Sloveniji. Prav potruditi se je treba, da slečeš evropskega človeka skupaj z načinom razmišljanja. Življenje tu se vrti malo drugače. Misijonarja Janija Mesca sem vprašal, kaj ljudje v življenju pričakujejo. Mi pač takoj razmišljamo, kako bi kaj načrtovali, kako bi vsaj malo gledali na to, kaj se bo zgodilo v prihodnosti, na kaj moramo biti pozorni in podobno.
Preberite še:
Misijonar je obenem tudi električar, kuhar, zidar, mizar …
Ko je Jani vprašal enega od kristjanov, kako bi si morda drugače uredil življenje, da bi nanj gledal malo bolj dolgoročno, mu je odgovoril: “Monpera! Boljše, da umrem jutri kot danes!” Danes je pomemben in danes je treba preživeti. Kako bo jutri, bodo videli, ko bo jutri postal danes! Tako ni kakšne velike možnosti, da se bo takoj po nekem programu in projektu življenje popolnoma obrnilo.
Potrebne je veliko potrpežljivosti, vztrajnosti, da se stvari počasi spreminjajo. Seveda daleč od tega, kar pričakujeta Evropa ali tako imenovani civilizirani svet. Našli bodo svojo pot, ki bo drugačna, kot bi jo mi načrtovali. Bo pa to njihova prihodnost. Škoda je, ker se razne interesne skupine preveč mešajo v dogajanje tukaj in v vsej Afriki. S tem imam v mislih vmešavanje v politiko, v gospodarstvo in še kaj.
Preberite še:
Medijski misijonar, ki je že v 60. letih napovedal internet
Pred kratkim so bile predsedniške volitve. V dneh pred njimi je bilo slišati, kako vsaka interesna skupina podpira svojega člana. Za predsednika se je potegovalo 36 kandidatov. Svoj vpliv skušajo imeti Kitajci, Evropa, tudi arabske države vidijo tu nek interes. In v taki zmedi so na najslabšem ljudje, ki tukaj živijo.
Bil sem že na misijonu Manabondro. Toda ko zdaj gledam te ljudi, ki živijo stisnjeni v majhne hiše, morda dobrih deset kvadratov ali malo več, se mi zdi, da je to skoraj nemogoče. Lesene hiše, pokrite s prepletenimi palmovimi listi, so stisnjene skoraj druga v drugo. Tako malo prostora je med hišami, da bi še duša težko prišla mimo.
Preberite še:
Pogumni slovenski misijonar, ki so ga Indijanci poimenovali Dobro srce
In vendar, ljudje tukaj živijo. Živijo drugače kot mi, vendar živijo. Za nas je to revščina, za njih je to pač njihovo življenje, ki vsekakor ni vedno preprosto. Če jih vprašaš, kaj potrebujejo, bodo nemudoma odgovorili, da “donacije”, kar seveda ne rešuje njihovega življenja. Morda je to nekaj trenutnega, ampak čez dan, teden, leto, desetletje bodo še vedno na istem. Evropa in včasih tudi nekateri misijonski navdušenci iz Evrope in Slovenije tega ne razumejo. Delati za misijone in pomagati misijonom je nekaj drugega kot “miklavževanje”.
Stane Kerin je dolgoletni misijonski delavec in od septembra misijonar na Madagaskarju.
Preberite še:
“Iskati moraš lepoto, sicer v misijonih ne zdržiš”
Preberite še:
Ljubosumni? V resnici ne gre zanj(o), ampak za vas
Preberite še:
Ekskluzivno z režiserjem: po Marijini zemlji prihaja film Največji dar