Različni viri iz samostanov v Franciji, Italiji in tudi vzhodni Evropi že od srednjega veka potrjujejo proizvodnjo piva, vina, likerjev in žganja.
Zdravilni napitki na osnovi vina ali zdravilnih zelišč so bili eden od prvih stebrov srednjeveške farmakopeje. Odkar je prišel v Evropo destilator, ki so ga izumili na Vzhodu, so se verske kongregacije naučile izdelovati alkohol, ki je bistvena sestavina pri njihovi izdelavi, z maceracijo rastlin v sadni ali žitni alkohol ter destilacijo sadja ali vina v žganje.
Vendar pa smo morali čakati do sedemnajstega stoletja, da je prišlo do razvoja samostanskih likerjev v Franciji in Italiji. Stoletje pozneje so se te pijače začele popularizirati in tržiti.
V Franciji so bili tako cenjeni, da je kraljevski dvor zahteval od Jacquesa-Françoisa Demachyja, tedaj odgovornega bolnišničnega farmacevta Hôtel-Dieu v Parizu, naj zakodira njihovo proizvodnjo in tako zaustavi zlorabe in nered, ki je vladal na tem vzhajajočem trgu.
Chartreuse je eden izmed najbolj znanih likerjev. Nastal je leta 1605 in po zgodovini kartuzijanskega reda, ki je še vedno lastnik recepta in blagovne znamke, je maršal de Estrées prvotni recept izdal redovnikom kartuzije Vauvert v Parizu. Vendar je šele Velika kartuzije Isère leta 1737 začela s proizvodnjo po prvotnem receptu, ki ga je razvil samostanski farmacevt brat Jérôme Maubec. Ta recept menihi še danes uporabljajo za izdelavo znanega zelenega likerja.
Brat Jean-Jacques, eden od zadnjih dveh menihov, ki poznata skrivnost Kartuzije.
Nekateri samostani in opatije so sledili zgledu že v osemnajstem stoletju, drugi pa pozneje, in izkoriščali navdušenje, ki so ga vedno vzbujale te samostanske pijače. Menihi samostanov Lérins, Sénanque ali Santa Maria del Deserto še danes izdelujejo likerje po starodavnih receptih ali novejših v najžlahtnejši tradiciji teh redovnikov in skrbnikov te veličastne dediščine, ki jim jo mnogi zavidajo. Aleteia je izbrala deset eliksirjev, ki jih je mogoče okusiti kot aperitiv ali digestiv … seveda zmerno!
Če želite spoznati naš izbor samostanskih likerjev, se pomaknite skozi galerijo fotografij:
D.O.M. BÉNÉDICTINE IZ OPATIJE SV. TROJICE, FÉCAMP V FRANCIJI ‒ Gre za enega starodavnih skrivnih receptov, ki so jih izumili francoski menihi. Po legendi si je ta zdravilni napitek zamislil beneški benediktinski menih Bernardo Vincelli. Leta 1863 je neki trgovec iz mesta Fécamp znova odkril ta pozabljeni recept. Dal mu je ime po benediktincih iz tega mesta in si od njih izposodil tudi njihovo vodilo Deo optimo maximo (za Boga najboljše in največje). Prav tako je zgradil palačo za destilarno, v kateri ta liker proizvajajo še danes. Recept vključuje štiri osnovne pripravke, ki vsebujejo 27 različnih rastlin, namočenih v alkohol in nato destiliranih. Žganje, ki nastane, imenujejo esprit. Zori v hrastovih sodih, obarvajo pa ga z žafranom. Glavne arome so melisa, brin in angelika.
ZELENI CHARTREUSE, LIKER VELIKE KARTUZIJE ‒ Je edini zeleni liker, znan po vsem svetu, pripravljen z naravnimi sestavinami. Zori v hrastovih sodih in v steklenicah. Izdelovati so ga začeli kartuzijani v Franciji leta 1764 na podlagi tradicionalnega recepta, ki ga hranijo in poznajo samo kartuzijani. Recepturo sestavlja več kot 130 rastlin in zelišč, ki jih macerirajo v grozdnem alkoholu in nato destilirajo. Močan in edinstven je zeleni chartreuse edini tudi naravno zeleno obarvani liker zaradi klorofila. Najbolj je cenjen z ledom kot digestiv in v koktajlih.
RUMENI CHARTREUSE, LIKER VELIKE KARTUZIJE ‒ Rumeni chartreuse (Chartreuse Jaune) pridelujejo iz enakih rastlin kot zeleni chartreuse, vendar v drugačnih razmerjih. Izdelujejo ga od leta 1838 na podlagi skrivnega recepta, ki je, kot v primeru zelenega likerja, iz 130 rastlin in zelišč, namočenih v grozdnem alkoholu in nato destiliranih. Še danes samo dva kartuzijanska meniha poznata imena rastlin ter način njihovega mešanja in destilacije. Prav tako tudi nadzorujeta počasno izdelavo likerja in odločita, kdaj je pripravljen za ustekleničenje. Sladkemu in prefinjenemu okusu rumenega chartreusea dajejo prevladujočo noto med, cvetje in začimba. Njegovo naravno rumeno barvo mu daje žafran.
MEDICA IZ OPATIJE SVETE MARIJE V PUŠČAVI V FRANCIJI ‒ Medica oziroma vino, ki ga imenujemo tudi pijača bogov, je verjetno najstarejša alkoholna pijača na svetu. Božanski liker prebivalcev Olimpa v grški mitologiji je narejen le z vodo in medom. Pijača, fermentirana z alkoholnimi kvasovkami, ki jih skrbno izberejo cistercijanski menihi francoske opatije Santa Maria del Deserto, je njihov glavni vir dohodka. Čebelnjak omogoča obrtno proizvodnjo medu in sladic, ki so med sladokusci zelo priljubljene. Medico serviramo zelo hladno kot aperitiv in kot digestiv.
MANDARINOV LIKER IZ OPATIJE LÉRINS. Ta mandarinov liker izdelujejo cistercijanski menihi iz skrbno izbranih rastlin, uravnoteženih z mešanjem in skrbno destilacijo. “Oranžne, bakrene in svetleče barve. Z intenzivno aromo mandarine, pomarančne lupine in agrumov, uravnotežen in polnega okusa po sadju,” ga opiše mojster sommelier Jean Pierre Roux. Ta liker lahko zaužijemo kot digestiv ali ga uporabimo pri pripravi koktajla. Serviramo ga zelo hladnega ali na ledu.
VILJAMOVKA IZ OPATIJE NOTRE DAME D’AIGUEBELLE ‒ To žganje izdelujejo v opatiji Aiguebelle, ki so jo v 12. stoletju ustanovili cistercijani v južni Franciji, in ima večstoletno zgodovino. S tradicionalnim receptom in starodavnimi metodami, ki so jih razvili menihi, je za ta liker značilna nežna in sadna aroma, pridobljena po zaslugi zelo počasne destilacije in s skrbno izbiro sadja.
KOŠUTNIK IZ VELIKE KARTUZIJE ‒ Gentiane, kot preberemo na etiketi, je liker iz korenin rumenega svišča ali košutnika, gorske rastline, ki je na pašnikih zlahka prepoznavna po velikosti, debelih listih, tankih cvetovih in svetlo rumeni barvi. Po maceraciji v alkoholu njegove korenine ustvarijo aperitiv … močan v ustih. Košutnik serviramo s sladoledom, črnim ribezom ali schweppesom.
LIKER SÉNANCOLE IZ OPATIJE NOTRE DAME DE SÉNANQUE ‒ Menihi iz opatije Sénanque so razvili ta starodavni liker iz 19 rastlin, ki cvetijo v tej provansalski dolini. Je hkrati eleganten in uravnotežen z ravnovesjem okusov in arom, značilnih za Provanso. Leta 1969, ko so zadnji menihi zapustili opatijo Sénanque in se združili z matično opatijo Lérins, so s seboj prinesli tudi ta dragocen recept. Danes v opatiji Sénanque spet živi skupnost cistercijanov in tudi liker Sénancole se je vrnil v svojo domačo dolino.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila italijanska izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Irena Santoro.
