Obupna potreba po podpori in krik na pomoč nimata nikakršnega obraza. Nekatere komaj vidne signale lahko prepoznamo samo z veliko pozornostjo in empatijo. Opazovati moramo, da bi jih opazili. Opazili, preden bo prepozno.
Obrazi, ki si jih lahko ogledate v fotogaleriji, se vam bodo morda zdeli popolnoma običajni. Nosijo pa skrivnost, ki se odkrije šele, ko preberete napise ob fotografijah.
Naj te fotografije pomagajo, da bomo bolj pozorni drug na drugega. Pomagajte rešiti nekoga iz vaše okolice. Morda je v nevarnosti.
“Vstanem, se naličim in si nadenem nasmeh. Vse to v boju z depresijo, nemirom in pogostimi samomorilnimi mislimi.”
“Moj zaročenec dva tedna prej preden se je obesil. Nikoli ne bom razumela …”
“Večina nima pojma, kaj prestajam. Nima pojma, da jokam v avtomobilu, ko se vračam iz službe. Nima pojma, da ponoči ne morem spati, ker imam napade panike.”
“Moj sin, tik preden je sedel za računalnik, da bi preveril, kako se obesiti. Dva dni zatem je to storil.”
“Na vsaki fotografiji zadnjih dni sem se počutila tako strto, nemirno, brez vrednosti. Čutila sem, da je nemogoče, da bi me kdo imel rad, da ni nikogar, ki bi mi lahko pomagal. Depresije na obrazu ne najdeš. Zna si nadeti maske. Zato bodi dober do ljudi. Ni vsaka bolezen vidna. Kdo ve, kaj čuti naključni mimoidoči ali celo najboljši prijatelj.”
“To je moj obraz depresije. Ja, uničen si lahko celo, ko imaš otroka. In sovražiš, ko ti nekdo reče: ‘Nimaš razloga, da se tako počutiš, saj imaš njo ob sebi!’. Takrat se počutim še slabše.”
“Depresija nima obraza. Dan, ko se zdi, da sem najbolj vesela, je hkrati dan, ko najbolj trpim. Ne ocenjuj. Nikoli ne veš, kaj se skriva za nasmehom ali napadom smeha. Bodi prijazen. Ne veš, koliko lahko nekomu pomeni prijazna beseda.”
“To je fotografija depresije. Ni dolgo, kar smo izgubili našega Luko. Ne podcenjuj ljudi, ki trpijo.”
“Moja hčerka večer prej, preden je pristala v bolnišnici zaradi poskusa samomora. Prej se je igrala in zabavala s svojim očkom. Na srečo danes živi in se uči boriti se s to boleznijo. Takrat je imela osem let.”
“Nekaj dni prej, preden si je moj mož vzel življenje. Samomorilne misli so bile tam, a tega nikakor nismo vedeli.” Moški, ki je naredil samomor, je Chester Bennington, nekdanji pevec skupine Linkin Park.
“Nikoli si ne bi mislil, kaj? Nikoli si ne bi mislil, ko slišiš moj glas in pogledaš v moje oči. Misliš si: ‘Pa saj se smehlja!’ Da, smehljam se. Smehljam se zate. Smehljam se, ker se ti ne počutiš slabo. Nočem, da bi se počutil, kakor se počutim jaz.”
“Depresija je tukaj, v našem domu. Poskusila sem se obesiti v kleti. Borim se. Moj mož je naredil vse, kar je lahko, pa se ni izšlo. Ne vem, zakaj mi ne gre. Tako čudovito družino imam.”
“To je fotografija depresije in samomorilnih misli. Pred tremi leti so mi antidepresivi rešili življenje. Pred letom in pol sem se odločila, da bom srečna. Samomor je zadnja ‘rešitev’ za problem, ki je vedno trenuten. Duševne bolezni moramo jemati resno in kot nekaj, kar se dogaja. Prenehajmo se sramovati!”
“Fotografija je nastala sedem ur prej, preden sem si že tretjič poskušala vzeti življenje. Zjutraj smo šli na sprehod in nekaj pojest. Zabavali smo se. Popoldne sem vzela preveliko dozo … Teden v bolnišnici. Ni mi jasno, zakaj sem se popoldne odločila za nekaj takega. Krik samomorilnega vedenja ni vedno jasen. Bodi previden in si zapomni, da lahko celo najmanjše znamenje, ki ga prepoznaš, reši življenje.”
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila poljska izdaja Aleteie. Prevedel in priredil Rok Pogačnik.
