Režiserka, ki je ne ustavijo niti hrvaški nogometaši

Ženska ženski ‒ režiserka in scenaristka Maja Prettner

Zadnjih sedem let Maja Prettner sodeluje kot režiserka in scenaristka s Televizijo Slovenija in drugimi televizijskimi hišami. Na njenem seznamu se znajde vse od otroških, dokumentarnih in igranih oddaj pa do priljubljenih nadaljevank, kot sta Usodno vino in Reka ljubezni.

Maja pravi, da nikoli ne počiva. Vedno je v lovu za novimi idejami in projekti. Ker je samozaposlena v kulturi, je njen delovni tempo še toliko bolj zahteven. Kljub temu poudarja, da je čas, ki si ga vzamemo za svoje bližnje, nujen.

1. Kakšen je za vas idealen začetek dneva? Se kdaj zgodi?
Najprej je pomembno, da nisem prikrajšana za spanec, kar pomeni, da spim okoli osem ur. To mi čisto zadostuje. Tudi ob koncih tedna ne spim več. Potem pa je zame zelo pomembno, da pojem zajtrk in spijem čaj.

2. Ko se zjutraj pogledate v ogledalo, si rečete … ?
Ponavadi si ne rečem nič, ampak če je dober dan, se kdaj malo pohecam in nasmejem.

Preberite še:
Nastja Kramer: “Na začetku sem delala cele dneve, zadnji dve leti pa …”

3. Biti urejena je za vas pomembno, ker … ?
Nisem ravno tip ženske, ki bi vedno morala biti urejena. Moj vsakdanji slog je precej športno-ležeren. Če pa se udeležim kakšnega dogodka, kjer čutim, da bi morala biti urejena, se pa uredim. Na primer za v kino ali za na kakšno predstavo.

Pomembno se mi zdi, da se urediš do te mere, da se počutiš dobro v svoji koži. Je pa lepo biti svoboden in ne biti obremenjen s tem, da moraš nositi ličila še na plaži.

4. S čim, kje in kako se duhovno napolnite?
Včasih mi je dovolj že to, da grem v kakšen duhovni prostor. Lahko obiščem katerokoli cerkev, tudi mošejo, in se tam duhovno napolnim.

Izhajam sicer iz katoliške družine, a so mi vse religije nekako na svoj način blizu, zato lahko iz vsake vzamem tisto, kar me duhovno napolni in s čimer se poistovetim.

Na vsakdanji ravni pa se duhovno napolnim ob poslušanju glasbe ali v naravi. Je pa teh trenutkov gotovo premalo.

5. Kako se ob vseh obveznostih in vsesplošnemu pomanjkanju časa posvetite bližnjim in tistim stvarem, ki vam veliko pomenijo?
Lahko bi rekla, da sem kar malo deloholika, kar ni vedno v redu. Da sem prosta za konec tedna, se zgodi zelo redko. Ponavadi še v soboto dopoldan vedno nekaj delam, sicer bi imela kar slabo vest, če ne bi. Takšna je moja narava dela. Sem namreč samozaposlena v kulturi, kar pomeni, da ves čas iščem in delam na novih projektih, ki se včasih tudi prekrivajo.

Ko pa sem prosta, grem z veseljem na kakšen izlet s svojimi bližnjimi. Pomembno se mi zdi, da se znam posvetiti bližnjim in delo odklopiti vsaj za trenutek. Kako to narediti, pa je dandanes prava umetnost, saj se zdi, da moramo biti vseskozi dosegljivi.

Preberite še:
“Nikoli se zaradi odrske vloge ne bi odpovedala vlogi matere”

Preberite še:
“Živim v nepredstavljivem udobju, čeprav marsičesa nimam”

6. Preizkušnja, za katero ste v življenju najbolj hvaležni in kaj ste se iz nje naučili?
Ne morem reči, da sem imela v življenju kakšne zelo hude preizkušnje. Hvala Bogu sem zelo zadovoljna in srečna v družini, v kateri sem se rodila.

Seveda pa življenje vedno znova prinaša kakšne majhne preizkušnje in vsako leto se zgodi kaj takega, kar te lahko prizadene ali vrže iz tira.

Hvaležna sem za skoraj vsako izmed teh preizkušenj. To je del življenja. Če si živ, se moraš znati s tem spopasti, seveda s čim manj panike in čim manj stresa.

7. Verjetno bi lahko rekli, da je tisto, kar delate, vaša strast. V življenju ste sledili svojim sanjam in s trdim delom vam na tej poti zdaj uspeva. Kaj bi svetovali tistim, ki to strast in sanje še iščejo, zraven pa obupujejo, da jim to gotovo ne bo uspelo?
Gotovo nisem tip človeka, ki bi obupovala. Naj izpostavim zelo kratek in jedrnat primer, ki sem ga doživela pred kratkim.

Na Hrvaškem sem bila ravno v času, ko je potekal sprejem hrvaških nogometašev, in morala sem priti do letališča. Do leta sem imela še tri ure in usedla sem se v avtobus, ki bi moral v 20 minutah priti do letališča. Zaradi sprejema nogometašev je ves promet obstal, zato sem se v nekem trenutku odločila, da bom šla peš.

Hodila sem po pločniku in cesti, skupaj s kovčkom, in prehitevala kolono avtomobilov. Do leta sem imela še pol ure in na prvi pogled se je zdelo, kot da sem se znašla v brezupni situaciji. Ampak takrat se mi res ni zdelo smiselno, da se obremenjujem, zato sem si rekla: “Sreča je na strani pogumnih,” in vlekla tisti kovček do križišča, kjer sem ustavila kombi, ki me je potem del poti peljal do letališča. Tja sem prišla pet minut pred vzletom, uredila vse potrebno in odletela.

Mislim, da je to ena taka prispodoba, ki dokazuje, da panika in slaba volja ne pripomoreta k ničemur. Stvari, ki se nam v življenju zgodijo, nikoli niso vredne, da bi si zaradi njih kravžljali živce. Preprosto greš naprej in upaš na najboljši izid.

S pogumom nikoli nisem imela težav, čeprav, sploh v našem poklicu, velikokrat slišiš besedico ne. Ves čas se tudi boriš, da bi lahko izrazil svoje stvari in delal tisto, kar želiš. Zato ne obupajte.

Preberite še:
“Dan začenjam in končujem s pozitivnimi mislimi”

8. Misel, ki vas spravi pokonci, ko ste slabe volje?
Ko sem slabe volje, sem rada sama. Običajno se odpravim na sprehod in se poskusim napolniti z energijo.

Misel, ki me drži pokonci, pa je ta, da meni ne more biti najslabše. Nekateri ljudje izkusijo v življenju dosti težje stvari pa se vseeno poberejo in preživijo. Človek je sposoben zelo veliko, če ne obupa.

9. Kakšen je vaš večerni ritual, ki vas umiri?
Rada pogledam kakšen film in berem v postelji. Pogosto pa se zgodi, da sem na koncu dneva tako utrujena, da preprosto v glavi samo povzamem tisti dan, umirim svoje misli v postelji in zaspim.

10. Biti ženska je lepo, ker … ?
Ženske so premikale zgodovino in so bile usodne za marsikoga. Lepo je biti ženska, ker si lahko nežen, sočuten, ker lahko izražaš čustva bolj odprto.

Morda mi bo nekoč dano tudi to, da bom poskrbela za to, da pride na svet še kdo.

V vsakem primeru je biti ženska lepo.

 

Še več zgodb iz rubrike Ženska ženski pa najdete tukaj.